Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Rusistka, slovenistka, doktorica literarnih ved in pesnica Neža Zajc v tretji pesniški zbirki Brez slovesa v osnovi sledi temi smrti. Tematika ni predstavljena le kot fizičen odhod, je predvsem nenehno razmišljanje o odhodih, trpljenju in bolečini. Ter seveda o zavedanju umiranja, tudi lastnega. Že sam naslov ne prizanaša. Slovo pomeni odhod, sam pridevek brez pa to dokončnost naredi še bolj vprašljivo in še bolj neoprijemljivo.
Obravnavanje smrti z literarnega vidika Neži Zajc ni tuje. Kot glavna urednica je namreč pripravila znanstveni zbornik Poezija in smrt pesnikovo sta življenje in v njem predstavila tudi tri svoje teoretične prispevke o različnih poetikah. Tokrat pa Neža Zajc razmišlja o smrti in o dokončnosti kot pesnica. Pesniški izraz v zbirki je izrazito izbran in premišljen. Pesmi so dovršene, prepričljiva je predvsem raba besedišča, ki je tako inovativno kot arhaično. Hkrati gre za poezijo, ki se trudi biti presežna in nenehno išče. Veliko je vprašanj o minljivosti, temi, ki ji v življenju ne moremo ubežati. Včasih ni niti slutnje smrti, pride lahko v enem samem trenutku.
Poezija Neže Zajc se ne posveča samo individualnim zgodbam umrlih, ampak izhaja tudi iz skupne zgodovine. V pesmi Nepozab(lje)no se na primer navezuje na množični pokol v Srebrenici – avtorica namreč v opombi dodaja, da je prav na obletnico o tem pisala skorajda podzavestno. Te sile in zaznave je prepoznati tudi v drugih pesmi. Pa vendar so prav pesmi, ki so posvečene pesničinim bližnjim, bolj otipljive, veliko bolj žive. Drobni spomini smrt približajo na bolj oseben način in kljub bolečini je ta izraz mnogo bolj uspel.
V nekaterih pesmih se pesnica sprašuje tudi o lastnem zavedanju minljivosti. Pesem Notranjost upa se začne z besedami: »Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«. In konča: »Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.« Ta pesem je ena izmed tehtnejših z vidika dojemanja umrljivosti. To še zdaleč ni lahka naloga. Kako razmišljati o smrti sredi življenja, delovanja? In o iskanju smisla bivanja, ko je lahko vsega naenkrat konec in marsikaj ostane nedokončano?
Čeprav pesmi v zbirki Brez slovesa govorijo o tesnobni problematiki, je v nekaterih primerih zaznati poseben melos, predvsem v pesmih, ki se navezujejo na naravne cikle in pregovore. Ta že skorajda ljudskost se na primer kaže v pesmi o velikih mašah in v pesmi Epilog: »Začetek jeseni je šele …« Ob teh logičnih povezavah je dojemanje in zavedanje smrti še bolj stvarno in tuzemsko.
Vendar pa smrt v tej zbirki ne pomeni vedno dokončne determiniranosti. Pomeni predvsem uganko, kako, in vprašanje, zakaj. Tako prvega kot drugega avtorica ne more odkriti, a to niti ni naloga te pesniške zbirke. Pa vendar Neža Zajc v razmerju do smrti najde najpomembnejše: spomine, ki ostanejo. Najbolj pa je pomembna povezava med življenjem in smrtjo ter poezijo, ki oboje združuje.
Zbirka Brez slovesa pretresljivo sooča z minevanjem. V grobem bi jo lahko razdelili na dva dela: na pesmi o jasnem, dejanskem soočenju s smrtjo, in na pesmi, ki o smrti govorijo z religioznega vidika. Oboje pa je neposreden pesniški rez, ki pač ne prizanaša.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Rusistka, slovenistka, doktorica literarnih ved in pesnica Neža Zajc v tretji pesniški zbirki Brez slovesa v osnovi sledi temi smrti. Tematika ni predstavljena le kot fizičen odhod, je predvsem nenehno razmišljanje o odhodih, trpljenju in bolečini. Ter seveda o zavedanju umiranja, tudi lastnega. Že sam naslov ne prizanaša. Slovo pomeni odhod, sam pridevek brez pa to dokončnost naredi še bolj vprašljivo in še bolj neoprijemljivo.
Obravnavanje smrti z literarnega vidika Neži Zajc ni tuje. Kot glavna urednica je namreč pripravila znanstveni zbornik Poezija in smrt pesnikovo sta življenje in v njem predstavila tudi tri svoje teoretične prispevke o različnih poetikah. Tokrat pa Neža Zajc razmišlja o smrti in o dokončnosti kot pesnica. Pesniški izraz v zbirki je izrazito izbran in premišljen. Pesmi so dovršene, prepričljiva je predvsem raba besedišča, ki je tako inovativno kot arhaično. Hkrati gre za poezijo, ki se trudi biti presežna in nenehno išče. Veliko je vprašanj o minljivosti, temi, ki ji v življenju ne moremo ubežati. Včasih ni niti slutnje smrti, pride lahko v enem samem trenutku.
Poezija Neže Zajc se ne posveča samo individualnim zgodbam umrlih, ampak izhaja tudi iz skupne zgodovine. V pesmi Nepozab(lje)no se na primer navezuje na množični pokol v Srebrenici – avtorica namreč v opombi dodaja, da je prav na obletnico o tem pisala skorajda podzavestno. Te sile in zaznave je prepoznati tudi v drugih pesmi. Pa vendar so prav pesmi, ki so posvečene pesničinim bližnjim, bolj otipljive, veliko bolj žive. Drobni spomini smrt približajo na bolj oseben način in kljub bolečini je ta izraz mnogo bolj uspel.
V nekaterih pesmih se pesnica sprašuje tudi o lastnem zavedanju minljivosti. Pesem Notranjost upa se začne z besedami: »Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«. In konča: »Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.« Ta pesem je ena izmed tehtnejših z vidika dojemanja umrljivosti. To še zdaleč ni lahka naloga. Kako razmišljati o smrti sredi življenja, delovanja? In o iskanju smisla bivanja, ko je lahko vsega naenkrat konec in marsikaj ostane nedokončano?
Čeprav pesmi v zbirki Brez slovesa govorijo o tesnobni problematiki, je v nekaterih primerih zaznati poseben melos, predvsem v pesmih, ki se navezujejo na naravne cikle in pregovore. Ta že skorajda ljudskost se na primer kaže v pesmi o velikih mašah in v pesmi Epilog: »Začetek jeseni je šele …« Ob teh logičnih povezavah je dojemanje in zavedanje smrti še bolj stvarno in tuzemsko.
Vendar pa smrt v tej zbirki ne pomeni vedno dokončne determiniranosti. Pomeni predvsem uganko, kako, in vprašanje, zakaj. Tako prvega kot drugega avtorica ne more odkriti, a to niti ni naloga te pesniške zbirke. Pa vendar Neža Zajc v razmerju do smrti najde najpomembnejše: spomine, ki ostanejo. Najbolj pa je pomembna povezava med življenjem in smrtjo ter poezijo, ki oboje združuje.
Zbirka Brez slovesa pretresljivo sooča z minevanjem. V grobem bi jo lahko razdelili na dva dela: na pesmi o jasnem, dejanskem soočenju s smrtjo, in na pesmi, ki o smrti govorijo z religioznega vidika. Oboje pa je neposreden pesniški rez, ki pač ne prizanaša.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov