Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Rusistka, slovenistka, doktorica literarnih ved in pesnica Neža Zajc v tretji pesniški zbirki Brez slovesa v osnovi sledi temi smrti. Tematika ni predstavljena le kot fizičen odhod, je predvsem nenehno razmišljanje o odhodih, trpljenju in bolečini. Ter seveda o zavedanju umiranja, tudi lastnega. Že sam naslov ne prizanaša. Slovo pomeni odhod, sam pridevek brez pa to dokončnost naredi še bolj vprašljivo in še bolj neoprijemljivo.

Obravnavanje smrti z literarnega vidika Neži Zajc ni tuje. Kot glavna urednica je namreč pripravila znanstveni zbornik Poezija in smrt pesnikovo sta življenje in v njem predstavila tudi tri svoje teoretične prispevke o različnih poetikah. Tokrat pa Neža Zajc razmišlja o smrti in o dokončnosti kot pesnica. Pesniški izraz v zbirki je izrazito izbran in premišljen. Pesmi so dovršene, prepričljiva je predvsem raba besedišča, ki je tako inovativno kot arhaično. Hkrati gre za poezijo, ki se trudi biti presežna in nenehno išče. Veliko je vprašanj o minljivosti, temi, ki ji v življenju ne moremo ubežati. Včasih ni niti slutnje smrti, pride lahko v enem samem trenutku.

Poezija Neže Zajc se ne posveča samo individualnim zgodbam umrlih, ampak izhaja tudi iz skupne zgodovine. V pesmi Nepozab(lje)no se na primer navezuje na množični pokol v Srebrenici – avtorica namreč v opombi dodaja, da je prav na obletnico o tem pisala skorajda podzavestno. Te sile in zaznave je prepoznati tudi v drugih pesmi. Pa vendar so prav pesmi, ki so posvečene pesničinim bližnjim, bolj otipljive, veliko bolj žive. Drobni spomini smrt približajo na bolj oseben način in kljub bolečini je ta izraz mnogo bolj uspel.

V nekaterih pesmih se pesnica sprašuje tudi o lastnem zavedanju minljivosti. Pesem Notranjost upa se začne z besedami: »Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«. In konča: »Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.« Ta pesem je ena izmed tehtnejših z vidika dojemanja umrljivosti. To še zdaleč ni lahka naloga. Kako razmišljati o smrti sredi življenja, delovanja? In o iskanju smisla bivanja, ko je lahko vsega naenkrat konec in marsikaj ostane nedokončano?

Čeprav pesmi v zbirki Brez slovesa govorijo o tesnobni problematiki, je v nekaterih primerih zaznati poseben melos, predvsem v pesmih, ki se navezujejo na naravne cikle in pregovore. Ta že skorajda ljudskost se na primer kaže v pesmi o velikih mašah in v pesmi Epilog: »Začetek jeseni je šele …« Ob teh logičnih povezavah je dojemanje in zavedanje smrti še bolj stvarno in tuzemsko.

Vendar pa smrt v tej zbirki ne pomeni vedno dokončne determiniranosti. Pomeni predvsem uganko, kako, in vprašanje, zakaj. Tako prvega kot drugega avtorica ne more odkriti, a to niti ni naloga te pesniške zbirke. Pa vendar Neža Zajc v razmerju do smrti najde najpomembnejše: spomine, ki ostanejo. Najbolj pa je pomembna povezava med življenjem in smrtjo ter poezijo, ki oboje združuje.

Zbirka Brez slovesa pretresljivo sooča z minevanjem. V grobem bi jo lahko razdelili na dva dela: na pesmi o jasnem, dejanskem soočenju s smrtjo, in na pesmi, ki o smrti govorijo z religioznega vidika. Oboje pa je neposreden pesniški rez, ki pač ne prizanaša.