Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Dekleva: Pet za kvartet

01.11.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Pet za kvartet je v nekaterih ozirih roman o glasbi, temi, ki pri vsestranskem književnem ustvarjalcu Milanu Deklevi ni prisotna prvič in ki ob njegovem poglobljenem ukvarjanju z glasbo ni nič nenavadnega. Ne gre zgolj za naslov in za naslovnico, ki roko na srce nekoliko estetsko neprepričljivo preigrava podobo manjšega godala in ženskega hrbta, temveč tudi za nastopajoče in kraje dogajanja.

Osnova sta dva dela knjige: v prvem, ki se odvija v Salzburgu, spremljamo Klavdija, glasbenega producenta godalnega kvarteta Lajbah, ki tako kot tista trboveljska zasedba išče mednarodno prepoznavnost in preboj. In ja, s priredbami. A Klavdija naposled, ne glede na njegovo mesto v svetu, ne zaposluje toliko glasba, temveč prej čista filozofska vprašanja in nesojena ljubezen do Eve, članice godalnega kvarteta. Čeravno je Klavdij že poročen z Anastazijo.

Eva pa, skupaj z Ljubljano po kateri se giblje, predstavlja osrednjo figuro drugega dela romana – dvotirna struktura se pri pisatelju ne pojavi prvič. Zdi se, da je tu najti kakšen razmislek o glasbi več, a osnova, kljub manjši razrvanosti, ostaja podobna: nekaj filozofije in nekaj čustev. Morda je izrazito pomembno nekaj drugega: če se zdi, da se Klavdij z vizijami Kanta, govorečim psom in osebami, ki ne brez naključja nosijo priimke, kot sta Schelling ali Metternich, v veliki meri potika po fiktivnem, je tega v drugem delu knjige manj, če odmislimo govorečega pajka ali nastop Rozenkranca. Zdi se, da se trdnejša osnova izgrajuje tudi zato, ker se druga polovica večinoma odigrava znotraj realnega kvarteta, ki ga poleg Eve, sestavljajo še Zala, Dragan in Mircea. A to ne pomeni, da bi v drugem delu knjige verjeli prav vsemu. V pripoved se namreč prikrade nedoločen motiv tujega tajnega agenta, ki se zazdi stična točka med paranoidnostjo tega trenutka in nemilostjo, pod katero se lahko znajde na primer umetnost.

Iz zapisanega je razvidno, da je pomembna raven Deklevovega novega romanesknega dela nekakšna literarna igra, implicirana že z igrivim naslovom. Ludistični elementi, mešanje tako imenovanih resnih in manj resnih, visokih in popkulturnih referenc, morda prikličejo kakšen naslov iz spektra literature, kot jo najdemo na primer v ustvarjanju Mateja Krajnca, ki pa je v svojem načinu vendarle radikalnejši. In še ena referenca se mi je prikradla: pogovori ujeti med refleksijo umetnosti in filozofije, ter zapleteni medosebni odnosi lahko zazvenijo kot pogovor iz katerega od filmov Woodyja Allena, še posebej ker se svet in provenienca nastopajočih zdita nekako sorodna.

A pod črto je Dekleva vendar zavezan bolj občim in bolj temeljnim vprašanjem, takim iz jedra (klasične) filozofije. Na tem mestu se pojavi tudi potencialna težava dela Pet za kvartet, saj se marsikaj v svetu romana zdi neupravičeno samoumevno, denimo prav bolj ali manj meščanska provenienca nastopajočih. Kopica naslovljenih vprašanj, najsi gre za mesto kulture v tem časoprostoru, vprašanje spola in homoerotike ali denimo identitete – nacionalne ali katere druge –, med replikami kar nekako zvodeni.

Slednje je morda posledica izrazito drveče narave romana Pet za kvartet, v katerem se sicer ne zgodi zelo veliko, saj velik del besedila zavzemajo refleksije nastopajočih, a se naposled zgodi hitro. Drvenje, ki ga ponazarjajo motiv vožnje po avtocesti, ko se Klavdiju mudi v Ljubljano, ali pa pogosto zvonjenje mobilnih telefonov in nemirno, urno premikanje po mestu, se kaže tudi na slogovni ravni. K opisom se hitro prilepijo bežne besedne igre, jezikovnega okrasja je malo, pogosti pa so tudi hitri dialogi z le malo premori ali, pogojno rečeno, didaskalijami.

Če Milan Dekleva s tovrstnim pristopom po eni strani izkazuje ljubezen do jezika in jezikovnih iger ter odkriva njegovo bogastvo in estetskost, pa se ponekod vendarle zgodi, da je kakšen pasus izpeljan prehitro, morda celo rokohitrsko. Morda to še posebej pride do izraza na mestih, kjer prihaja do najbolj izrazitega mešanja žanrov, referenc in ne nazadnje kulturnih okolij oziroma časov: občasno se zdi, da se med seboj ne prepletejo najbolj uspešno. Ne gre za to, da bi tako različni elementi morali nastopati skladno, saj tega nikakor ni mogoče razumeti kot namen, temveč da med njimi ni zaznati enakovredne zavezanosti k duhu knjige. Čeprav delo postavlja tudi vprašanja o statusu realnosti in resnice, s čimer si zagotavlja vsaj nekaj pravice do tovrstnega kolažiranja, pa s tem vendarle pušča tudi neizkoriščen nivo pripovedi.

Pet za kvartet Milana Dekleve je tekoče branje in pod črto dobrodošla hvalnica zavezanosti umetnosti, jeziku in igri z njima, a bi šel roman ponekod morda lahko nekoliko dlje, še posebej na mestih, kjer skuša ubrati aktualnejše akorde, a jih vpelje pretirano nezavezujoče.


10.06.2019

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


10.06.2019

Borut Korun: Utopija in resničnost

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Lidija Hartman.


08.06.2019

Tanja Zgonc: Poklon

Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


03.06.2019

Mojca Širok: Pogodba

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.06.2019

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere Jure Franko.


03.06.2019

Milan Novak

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.06.2019

Boštjan Narat: Podaja v prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.06.2019

Moč

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:


26.05.2019

Michelangelo

Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292


27.05.2019

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


27.05.2019

Lenart Škof: Antigonine sestre

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Amalija Jelen Mikša: Vražji grižljaj

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Mateja Perpar.


27.05.2019

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere: Jure Franko


24.05.2019

Filmski kritik Denis Valič o filmu Stotnik

Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.


24.05.2019

Kateri filmi so vrhunci 72. festivala v Cannesu?

V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.


24.05.2019

15. mednarodni filmski festival Kino Otok

Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.


18.05.2019

Emanuele Aldrovandi: Alarmi!

SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik


18.05.2019

Gnus, besede in reči

V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:


17.05.2019

Pogovor o filmu Zgodovina ljubezni

Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


Stran 87 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov