Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bere Lidija Hartman
Prevedla Maja Lupša, Ljubljana : OPRO, 2021
Ameriški pisatelj in filozof Daniel Klein je v knjigi Potovanja z Epikurjem izvrstno združil lastna premišljevanja o starosti in bližajoči se smrti z opazovanjem preprostega življenja starejših moških na grškem otoku Hidra ter z izbranimi citati filozofov različnih šol in obdobij, z zgodbami filmskih in literarnih junakov in celo z verzi popularnih popevk. Beseda radost v podnaslovu izraža sproščenost, spokojnost, brezskrbnost, tiho veselje tistih, ki znajo ceniti vsak trenutek življenja, hkrati pa tudi parafrazira stopnjujoče se zadrege in težave starosti. V delu ne manjka humorja, ne topline in ne čudovitih opisov otoka, narave in običajev ljudi na njem. Presežna vrednost Potovanja z Epikurjem, če zanemarimo literarno in filozofsko razsežnost, v katero avtor oklepa svoje spraševanje o iztekajočem se življenju, je časovno ujemanje lastnega življenjskega obdobja s temo, o kateri piše.
Vprašanje, ki si ga Daniel Klein s to knjigo zastavlja in pričakuje pomoč filozofije in umetnosti, je, kako preživeti zadnja leta, tista pred nastopom popolne nebogljenosti. Ob tem ko podčrtuje nekatere modrosti in priporočila iz knjig, ki jih je zavestno izbral, poskuša ostati razumen in nekako prikriti resnično tesnobo in razumljiv strah pred smrtjo.
Avtor ne zagovarja novodobnih trendov, ki propagirajo ideal večne mladosti dosežene s farmakološkimi sredstvi in estetskimi posegi, z disciplino pri prehranjevanju, gibanju in odrekanju, prav tako ne hlasta za novimi izzivi in pridobitvami. Bližji so mu Epikurjevi nauki o predajanju ugodju, zmernemu uživanju v vsem, predvsem pa v pogovorih in druženju z ljudmi. Epikurejstvo kot si ga predstavljamo danes, torej hedonizem in pretiravanje v telesnih užitkih, namreč ni Epikurjevo pravo izročilo.
»Ne v tistem kar imamo, temveč v čemer uživamo, je naše obilje,« piše. Užitek je tudi v duhovni razsežnosti življenja.
Iskanje ustreznega odgovora, v katero je Daniel Klein vključil tudi religije, mu ni ponudilo recepta. Tudi sam filozof je moral poiskati sebi primerno rešitev, kot si jo mora navsezadnje poiskati vsak izmed nas.
Na otoku Hidra, kamor se je rad vračal, se je na svoje oči prepričal, pa tudi iz spomina priklical prizore, ki so mu dokazovali, kako pomembna je na starost družba prijateljev, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš, igraš, poslušaš glasbo in celo plešeš, kot je videl uporno in ponosno, z dvignjeno glavo plesati pet moških v ravni vrsti, pet ostarelih moških, ki so se morali truditi, da se njihovi drži in korakom ne bi poznala leta. Tudi sam je, potopljen v nekatere prizore, v glasbo in razmišljanje doživel trenutke zanosa. Čuječnost, počasnost, prisluškovanje telesu, vsakemu gibu in koraku, pozornost na vse okoli sebe, na barve, trepetanje lista v vetru, na meglice, na spokojnost in mir vaškega pokopališča, vse to so darovi obdobja brez poklicnih obveznosti in skrbi za potek dogodkov, na katere kot posameznik ne moreš vplivati. Da pa vsi ne morejo uživati v brezskrbnosti in brezdelju niti na stara leta, mu je ob vrnitvi v Ameriko poročala žena, ki je raziskovala položaj upokojencev na Floridi. Vrnitev na delo ali v domači kraj zaradi slabšega ekonomskega položaja so upokojenci različno sprejeli. Nekaterim se je vrnil življenjski smisel, drugi so ga dojeli kot breme in ponižanje.
Potovanja z Epikurjem Daniela Kleina so vsekakor poživljajoče delo, ki iz različnih zornih kotov in brez patetike osvetljuje predzadnje obdobje v človekovem življenju, obdobje, ki se ga nekateri lotevajo s smešno evforijo, drugi pa z zavračanjem in zaničevanjem.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bere Lidija Hartman
Prevedla Maja Lupša, Ljubljana : OPRO, 2021
Ameriški pisatelj in filozof Daniel Klein je v knjigi Potovanja z Epikurjem izvrstno združil lastna premišljevanja o starosti in bližajoči se smrti z opazovanjem preprostega življenja starejših moških na grškem otoku Hidra ter z izbranimi citati filozofov različnih šol in obdobij, z zgodbami filmskih in literarnih junakov in celo z verzi popularnih popevk. Beseda radost v podnaslovu izraža sproščenost, spokojnost, brezskrbnost, tiho veselje tistih, ki znajo ceniti vsak trenutek življenja, hkrati pa tudi parafrazira stopnjujoče se zadrege in težave starosti. V delu ne manjka humorja, ne topline in ne čudovitih opisov otoka, narave in običajev ljudi na njem. Presežna vrednost Potovanja z Epikurjem, če zanemarimo literarno in filozofsko razsežnost, v katero avtor oklepa svoje spraševanje o iztekajočem se življenju, je časovno ujemanje lastnega življenjskega obdobja s temo, o kateri piše.
Vprašanje, ki si ga Daniel Klein s to knjigo zastavlja in pričakuje pomoč filozofije in umetnosti, je, kako preživeti zadnja leta, tista pred nastopom popolne nebogljenosti. Ob tem ko podčrtuje nekatere modrosti in priporočila iz knjig, ki jih je zavestno izbral, poskuša ostati razumen in nekako prikriti resnično tesnobo in razumljiv strah pred smrtjo.
Avtor ne zagovarja novodobnih trendov, ki propagirajo ideal večne mladosti dosežene s farmakološkimi sredstvi in estetskimi posegi, z disciplino pri prehranjevanju, gibanju in odrekanju, prav tako ne hlasta za novimi izzivi in pridobitvami. Bližji so mu Epikurjevi nauki o predajanju ugodju, zmernemu uživanju v vsem, predvsem pa v pogovorih in druženju z ljudmi. Epikurejstvo kot si ga predstavljamo danes, torej hedonizem in pretiravanje v telesnih užitkih, namreč ni Epikurjevo pravo izročilo.
»Ne v tistem kar imamo, temveč v čemer uživamo, je naše obilje,« piše. Užitek je tudi v duhovni razsežnosti življenja.
Iskanje ustreznega odgovora, v katero je Daniel Klein vključil tudi religije, mu ni ponudilo recepta. Tudi sam filozof je moral poiskati sebi primerno rešitev, kot si jo mora navsezadnje poiskati vsak izmed nas.
Na otoku Hidra, kamor se je rad vračal, se je na svoje oči prepričal, pa tudi iz spomina priklical prizore, ki so mu dokazovali, kako pomembna je na starost družba prijateljev, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš, igraš, poslušaš glasbo in celo plešeš, kot je videl uporno in ponosno, z dvignjeno glavo plesati pet moških v ravni vrsti, pet ostarelih moških, ki so se morali truditi, da se njihovi drži in korakom ne bi poznala leta. Tudi sam je, potopljen v nekatere prizore, v glasbo in razmišljanje doživel trenutke zanosa. Čuječnost, počasnost, prisluškovanje telesu, vsakemu gibu in koraku, pozornost na vse okoli sebe, na barve, trepetanje lista v vetru, na meglice, na spokojnost in mir vaškega pokopališča, vse to so darovi obdobja brez poklicnih obveznosti in skrbi za potek dogodkov, na katere kot posameznik ne moreš vplivati. Da pa vsi ne morejo uživati v brezskrbnosti in brezdelju niti na stara leta, mu je ob vrnitvi v Ameriko poročala žena, ki je raziskovala položaj upokojencev na Floridi. Vrnitev na delo ali v domači kraj zaradi slabšega ekonomskega položaja so upokojenci različno sprejeli. Nekaterim se je vrnil življenjski smisel, drugi so ga dojeli kot breme in ponižanje.
Potovanja z Epikurjem Daniela Kleina so vsekakor poživljajoče delo, ki iz različnih zornih kotov in brez patetike osvetljuje predzadnje obdobje v človekovem življenju, obdobje, ki se ga nekateri lotevajo s smešno evforijo, drugi pa z zavračanjem in zaničevanjem.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov