Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj, publicist, novinar in pesnik Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, po končani osnovni šoli se je kot delavec zaposlil v pekarni, pozneje je na Filozofski fakulteti študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. V najstniških letih je ustanovil punk skupino Via ofenziva, kjer je nastopal kot pevec in tekstopisec. Zaposlen je bil kot novinar, urednik, pisec scenarijev in režiser na RTV Slovenija. Leta 1998 je posnel na Festivalu neodvisnega filma in videa nagrajen dokumentarec z naslovom Kozara-Ljubljana-Kozara. Izdal je trinajst pesniških zbirk in literarno-publicistični knjigi, lani pa je za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado.
Pesmi v zbirki Včasih so kratke miniature opažanja življenja, uvaja jih verz Iva Volariča Fea upanje umre predzadnje. Sledi mu dobrih osemdeset kratkih pesmi, ki se skoraj vse začenjajo z besedo včasih. Po obliki so večinoma eno-, dve-, trivrstičnice, a te verze je včasih težko opredeliti kot pesem, pogosto so samo misli, ki v svoji kratkosti zahtevajo razmislek in valovijo. Zapisane postaje navdiha z izdelano kompozicijo izbranih besed. Misli. Trenutki. Preteklost. Vse, kar se je nabiralo in nabralo, bi bilo lahko zapisano v prozi, a pri Esadu Babačiću se je tokrat ujelo v majhne vrstice resnice.
Branje pesmi v zbirki Včasih bi lahko strnili v nekaj minut, vendar bi bilo to nesmiselno in krivično do njihove sporočilnosti. Mogoče bi jih bilo dobro brati kot dnevne iskrice za razmislek ali pa knjigo kot eno samo pripovedno pesem.
/In prav zato si včasih misel, ki je dohitela nesmisel./Postaja na kateri stojiš./Zamujaš, ker misliš, da si vlak./Ležiš na življenju./Se prepričuješ, da boš umrl kasneje./Kričiš. In vlak te ne sliši./Misliš, da se spotikajo samo drugi./Preziraš praznino drugih, ker misliš, da je tvoja večja./Se ne smejiš, ker se vsi smejijo./Vstaneš in potem čakaš zemljo, da vstane./
Včasih je manj več in vse razlage oklestijo bistvo zapisanih besed. In če končam z zadnjo pesnikovo mislijo, ki zaokrožuje zbirko: Včasih si pesem na čakanju.
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj, publicist, novinar in pesnik Esad Babačić se je rodil leta 1965 v Ljubljani, po končani osnovni šoli se je kot delavec zaposlil v pekarni, pozneje je na Filozofski fakulteti študiral slovenščino in južnoslovanske jezike. V najstniških letih je ustanovil punk skupino Via ofenziva, kjer je nastopal kot pevec in tekstopisec. Zaposlen je bil kot novinar, urednik, pisec scenarijev in režiser na RTV Slovenija. Leta 1998 je posnel na Festivalu neodvisnega filma in videa nagrajen dokumentarec z naslovom Kozara-Ljubljana-Kozara. Izdal je trinajst pesniških zbirk in literarno-publicistični knjigi, lani pa je za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado.
Pesmi v zbirki Včasih so kratke miniature opažanja življenja, uvaja jih verz Iva Volariča Fea upanje umre predzadnje. Sledi mu dobrih osemdeset kratkih pesmi, ki se skoraj vse začenjajo z besedo včasih. Po obliki so večinoma eno-, dve-, trivrstičnice, a te verze je včasih težko opredeliti kot pesem, pogosto so samo misli, ki v svoji kratkosti zahtevajo razmislek in valovijo. Zapisane postaje navdiha z izdelano kompozicijo izbranih besed. Misli. Trenutki. Preteklost. Vse, kar se je nabiralo in nabralo, bi bilo lahko zapisano v prozi, a pri Esadu Babačiću se je tokrat ujelo v majhne vrstice resnice.
Branje pesmi v zbirki Včasih bi lahko strnili v nekaj minut, vendar bi bilo to nesmiselno in krivično do njihove sporočilnosti. Mogoče bi jih bilo dobro brati kot dnevne iskrice za razmislek ali pa knjigo kot eno samo pripovedno pesem.
/In prav zato si včasih misel, ki je dohitela nesmisel./Postaja na kateri stojiš./Zamujaš, ker misliš, da si vlak./Ležiš na življenju./Se prepričuješ, da boš umrl kasneje./Kričiš. In vlak te ne sliši./Misliš, da se spotikajo samo drugi./Preziraš praznino drugih, ker misliš, da je tvoja večja./Se ne smejiš, ker se vsi smejijo./Vstaneš in potem čakaš zemljo, da vstane./
Včasih je manj več in vse razlage oklestijo bistvo zapisanih besed. In če končam z zadnjo pesnikovo mislijo, ki zaokrožuje zbirko: Včasih si pesem na čakanju.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov