Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov