Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov