Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov