Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco
Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.
Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.
Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.
Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov