Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Neveljaven email naslov