Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov