Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : Hiša poezije, 2021

Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti –  tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.

Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.

Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.

Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.

Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.