Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov