Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Težnost in teža obstoja, ki se v močnem glasu trgata iz subjektove notranjosti – tako bi lahko v minimalni maniri opisali najnovejšo pesniško zbirko književnika, dramaturga in gledališkega kritika Blaža Lukana Pes v meni. Vsebino knjige dobro povzema že njen naslov, ki v pesmi z enakim naslovom sporoča, da je »volčje tuljenje vsakdanja pesem«. Na pet delov razdeljena zbirka je enotna po atmosferi, sporočilnosti in pesniškem imaginariju. Močne, enigmatične in temno obarvane lirične podobe sodobnega sveta in posameznika se spajajo z refleksivnimi, skorajda filozofskimi miselnimi linijami oziroma sentencami ter prenašajo teme neizprosnega časa, minevanja, iztrošenosti, samote, eksistencialnega odpora, bolečih paradoksov življenja samega. Že omenjeno »volčje tuljenje« ima sicer v kontekstu zbirke svojevrsten prizvok, ne gre za rezkost ali kričečost pesniškega glasu, verzi prej narekujejo doneče, obteženo izrekanje. Le ti so – tudi v daljših pesmi – jedrnati in nerazvejani, funkcionirajo kot krajše, a premišljene izjave, ki narekujejo počasnejši in trši ritem, ki ga občasno podpirajo tudi aliteracije in onomatopoejski elementi.
Kar nas najprej in najbolj očitno »zadene«, je kompleksnost, skorajda nadrealističnost pesniških podob, vključno z njihovo dramaturgijo, inscenacijo znotraj posamične pesmi. Lirične slike si sledijo in se gostijo kot v kakšnem nadrealističnem filmu, reprezentirajo svojstveno sekvenčno percepcijo notranjega in zunanjega sveta, pri čemer pogosto naletimo na nasprotujoče si fenomene, celo oksimorone, ki napotujejo na neubesedljivost oziroma nepopolno dojemanje življenja. Lukanov imaginarij pri tem vsebuje mnogo motivov iz narave, ki se pogosto križajo s pojavi telesa, neredko naletimo tudi na elemente sinestezije, spajanja in medsebojnega prečenja raznih čutov. Takšne zgostitve in pomenska križanja seveda otežujejo enostavno razbiranje pomena, čeprav končno v spregi z jasnejšimi miselnimi sentencami ustvarjajo smiselno konstruiran miselni in emotivni sestav.
Strinjamo se lahko z avtorjem spremne besede Ivanom Dobnikom, da pesnik »diagnosticira« in »skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva«. Zazdi se nam lahko celo, da spremljamo vizijo topografije sodobnega človeka oziroma da se nahajamo znotraj same percepcije pesniškega subjekta, ki iz raznih perspektiv motri svet in človeka, stvari in pojave v njem, pri čemer se izogiba sodbam, le te uidejo transformirajočemu nizu pesniškega slikanja. Eden izmed fenomenov, ki stopa v ospredje poetične »diagnoze«, je čas in z njim povezano minevanje, ki načenja in razjeda človeka. Pogost je tudi motiv padanja. S tem se vsekakor kažeta ostrina in krutost eksistence in vsekakor se sam pesniški glas pogosto sooča z obupom, osamljenostjo, izgubo in zmanjšano vitalnostjo volje. Vendarle pa se zdi, da je vselej prisoten nek odpor, sizifovsko vztrajanje v življenju, naj bo še tako absurdno in nesmiselno. Volk tuljenja teh pesmi tako sprejema trdoto svoje stepe in nam jo predstavlja v vsej surovosti. Življenje je tukaj nenehna vaja v nizanju ponovitev in vztrajanju: »Postaviti se znova v vrsto, / počakati na strel / za nov začetek«.
Ob branju Lukanovih pesmi v zbirki Pes v meni se morda spomnimo na verz prav tako somračnega Philipa Larkina, ki se sprašuje, kdo se lahko sooči z neposredno bolečino biti sam. Nekaj takega gotovo počne subjekt teh pesmi, ki se zdijo napolnjene s samoto ter kljub svoji predmetnosti kot da odrezane od sveta v svoj literarni prostor. Pisec celo ponotranja to samoto, odsotnost drugega, v tovrstni odmaknjenosti nastaja pesem. Lukanov verz pavi: »Samo ti si prazen. / Prazen / sebe.« In morda se ravno na robu izpraznjenja sebe rojeva pesem. Praznina in absenca tako na splošno ne delujeta le negativno, delujeta kot ostrenje samega subjekta, njegove železne volje.
Pesniška zbirka Blaža Lukana Pes v meni nam tako spleta intriganten, neenostaven pesniški konglomerat. Občasno se sicer ob njegovi hermetičnosti in zgoščenost zgodi, da se pesmi utrudijo in da pomen bralstvu uhaja, saj se izgublja »v gozdu« močnih podob. Vendar pesnik kljub vsemu ohranja fascinacijo do svojega sveta, zaradi česar je vredno vztrajati v zbirki ter jo počasi in premišljeno presnavljati.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov