Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Ljubljana: Beletrina
Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.
V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.
Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«
Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.
Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Ljubljana: Beletrina
Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.
V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.
Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«
Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.
Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov