Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšna je vloga tretje Božje osebe v zgodovini odrešenja?
Praznik binkošti je praznik Svetega Duha. Ko pomislimo na Svetega Duha, ga nehote povežemo z nečim povsem duhovnim in netelesnim. Toda ali je to res? Zato nas bo v oddaji zanimalo, kako Sveti Duh deluje v naši konkretni resničnosti. Poskušali bomo osvetliti, kakšen je njegov pomen za življenje vsakega človeka in Cerkve - človeške skupnosti kot celote. Poleg tega bomo razmišljali o tem, v čem je zakoreninjena različnost služb in karizem v Cerkvi, ki jo apostol Pavel ponazori s podobo enega telesa in različnih udov. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Ivanom Brescianijem.
Jezus v 14. poglavju Janezovega evangelija pravi Filipu, ko ga sprašuje, naj vendarle enkrat že pokaže Očeta, o katerem ves čas govori: »Kdor je videl mene, je videl očeta« (Jn 14,9). Preko Jezusa in znotraj njega se razodeva drugo obličje, Očetovo. Ko pridemo k Svetemu Duhu, pa opazimo, da nima obličja. Sveti Duh se prikaže v različnih prispodobah, kot je golob, plamen, veter, šum, hkrati je nekdo, ki nima obličja. Iz tega lahko sklepamo, da je eno glavnih poslanstev Svetega Duha, da daje obličje stvarem, da daje podobo snovi, materiji. In da daje človeku pravo obličje.
Če so v zgodovini v prvi Cerkvi nastajale herezije, ki so poskušale ločevati duhovno od materialnega, Sveti Duh dela obratno. Sveti Duh je tisti, ki pripravi prostor, da se lahko Božja beseda uresniči in postane meso. Sveti Duh je tisti, ki čuva. Sveti Duh je bil prisoten pri spočetju Božjega Sina. Pripravil je prostor v telesu, da je Božja beseda lahko vstopila in postala meso. Sveti Duh zelo močno sodeluje z mesom, s telesnostjo. Tako v Janezovem kot tudi v drugih evangelijih je telo zelo pomembno. Dotik je zelo pomemben. Jezus bi lahko od daleč ozdravil gobavca, ampak se ga je dotaknil. Tudi slepega bi lahko ozdravil od daleč, ampak se je dotaknil njegovih oči, ker je hotel povedati, da gre odrešenje preko telesnosti. In v tem je moč Svetega Duha. Ker Sveti Duh - če je pravi duh - ne bo nikoli zavrnil telesa.
Zelo pomembna podoba, ki jo izbere Gospod za Pavla, ko se spreobrne na poti v Damask. In pravi Hananiju, tistemu preroku: Izbral sem Pavla, ki bo postal posoda zame. Posoda je nekaj praznega in samo čaka, da se vlije nekaj novega vanjo. Ko je Pavel srečal vstalega Gospoda, je sprejel vase novo življenje. In tukaj gre za to, ali smo odprti za novo življenje ali ne. Lahko govorimo lepo o Kristusu in o Jezusu, lahko o njem tudi predavamo. Ampak eno je govoriti o Jezusu, nekaj drugega pa je govoriti iz Jezusa. In to je ta novi človek. Apostol Peter na binkoštni praznik samozavestno in pogumno govori ljudem. Našel je pogum in zdaj oznanja. Ta pogum je pogum novega človeka.
Iz pogovora z Ivanom Brescianijem
Kakšna je vloga tretje Božje osebe v zgodovini odrešenja?
Praznik binkošti je praznik Svetega Duha. Ko pomislimo na Svetega Duha, ga nehote povežemo z nečim povsem duhovnim in netelesnim. Toda ali je to res? Zato nas bo v oddaji zanimalo, kako Sveti Duh deluje v naši konkretni resničnosti. Poskušali bomo osvetliti, kakšen je njegov pomen za življenje vsakega človeka in Cerkve - človeške skupnosti kot celote. Poleg tega bomo razmišljali o tem, v čem je zakoreninjena različnost služb in karizem v Cerkvi, ki jo apostol Pavel ponazori s podobo enega telesa in različnih udov. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Ivanom Brescianijem.
Jezus v 14. poglavju Janezovega evangelija pravi Filipu, ko ga sprašuje, naj vendarle enkrat že pokaže Očeta, o katerem ves čas govori: »Kdor je videl mene, je videl očeta« (Jn 14,9). Preko Jezusa in znotraj njega se razodeva drugo obličje, Očetovo. Ko pridemo k Svetemu Duhu, pa opazimo, da nima obličja. Sveti Duh se prikaže v različnih prispodobah, kot je golob, plamen, veter, šum, hkrati je nekdo, ki nima obličja. Iz tega lahko sklepamo, da je eno glavnih poslanstev Svetega Duha, da daje obličje stvarem, da daje podobo snovi, materiji. In da daje človeku pravo obličje.
Če so v zgodovini v prvi Cerkvi nastajale herezije, ki so poskušale ločevati duhovno od materialnega, Sveti Duh dela obratno. Sveti Duh je tisti, ki pripravi prostor, da se lahko Božja beseda uresniči in postane meso. Sveti Duh je tisti, ki čuva. Sveti Duh je bil prisoten pri spočetju Božjega Sina. Pripravil je prostor v telesu, da je Božja beseda lahko vstopila in postala meso. Sveti Duh zelo močno sodeluje z mesom, s telesnostjo. Tako v Janezovem kot tudi v drugih evangelijih je telo zelo pomembno. Dotik je zelo pomemben. Jezus bi lahko od daleč ozdravil gobavca, ampak se ga je dotaknil. Tudi slepega bi lahko ozdravil od daleč, ampak se je dotaknil njegovih oči, ker je hotel povedati, da gre odrešenje preko telesnosti. In v tem je moč Svetega Duha. Ker Sveti Duh - če je pravi duh - ne bo nikoli zavrnil telesa.
Zelo pomembna podoba, ki jo izbere Gospod za Pavla, ko se spreobrne na poti v Damask. In pravi Hananiju, tistemu preroku: Izbral sem Pavla, ki bo postal posoda zame. Posoda je nekaj praznega in samo čaka, da se vlije nekaj novega vanjo. Ko je Pavel srečal vstalega Gospoda, je sprejel vase novo življenje. In tukaj gre za to, ali smo odprti za novo življenje ali ne. Lahko govorimo lepo o Kristusu in o Jezusu, lahko o njem tudi predavamo. Ampak eno je govoriti o Jezusu, nekaj drugega pa je govoriti iz Jezusa. In to je ta novi človek. Apostol Peter na binkoštni praznik samozavestno in pogumno govori ljudem. Našel je pogum in zdaj oznanja. Ta pogum je pogum novega človeka.
Iz pogovora z Ivanom Brescianijem
Javna podpora evtanaziji v zahodnem svetu, tudi v Sloveniji, narašča. Na sploh je število evtanazij in samomorov z zdravniško pomočjo v porastu v peščici držav, ki legalno dopuščajo zdravniški poseg za končanje življenja. Gre za izjemno občutljivo etično temo, ki zadeva posameznika in družbo. Različne poglede nanjo predstavlja upokojeni zdravnik in profesor etike na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru dr. Matjaž Zwitter.
Narodna galerija Slovenije je pripravila razstavo dragocenih knjig iz obdobja prvega ljubljanskega škofa Sigismunda Lamberga. Med njimi je tudi škofov osebni brevir. O pomembnih dogodkih na naših tleh v času prvega ljubljanskega škofa v drugi polovici 15. stoletja, o kulturi in umetnosti tega obdobja in o osebnem pečatu škofa Lamberga na to obdobje bosta spregovorila ddr. Nataša Golob in dr. France Martin Dolinar.
Ustanovitelj kartuzijanov sv. Bruno goduje 6. oktobra. To je priložnost, da podrobneje spregovorimo o duhovnosti tega kontemplativnega reda. Predstavili bomo glavne razsežnosti njihovega življenja in dela. Pri tem se bomo oprli na bogato izročilo menihov vse od ustanovitve reda pa do danes, ki so to, kar so živeli, poskušali tudi ubesediti: kaj je kontemplacija (molitev), evharistija, samota, molk, uboštvo, ponižnost, delo, občestvo.
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
V tokratni oddaji o izzivih duhovniškega poklica gostimo znanega slovenskega katoliškega duhovnika, klaretinca patra mag. Branka Cestnika iz Frankolovega pri Celju.
Tokratno oddajo bomo posvetili italijanski mistikinji in verski prenoviteljici Katarini Sienski (1347-1380), ki je kot druga ženska v zgodovini dobila naziv Učiteljica Cerkve. Po eni strani bomo osvetlili njeno teologijo askeze in spokornosti, po drugi pa nas bo zanimalo, na kakšen način je bila vpletena v širše družbeno in politično dogajanje, ko so tako Italijo kot tudi papežko državo pretresali notranji spori in boj za oblast. Naša gostja bo dr. Carolyn Muessig, poznavalka srednjeveške religije in profesorica na Univerzi v Bristolu v Veliki Britaniji.
Praznik Marijinega rojstva krščanski svet obhaja že od prvih stoletij, njegov začetek pa je vzhodu. Gre za praznik veselja, povezan s skrivnostjo odrešenja. O njem in o kronanci Marijine podobe bosta spregovorila direktorica Romarskega urada na Brezjah dr. Andreja Eržen Firšt ter rektor in gvardijan svetišča Marije Pomagaj na Brezjah dr. Robert Bahčič.
Pred kratkim je izšla knjiga avtorice Patricije Haler o zelo pomembnem slovenskem duhovniku in škofu pomočniku v Ljubljanski nadškofiji dr. Stanislavu Leniču. Starejše generacije se ga še spominjajo kot vestnega in prijaznega duhovnika, manj pa je znano, da je bil žrtev povojnih montiranih procesov in je več let prestajal zaporno kazen, tudi v samici.
Prekmurje pred stotimi leti: sožitje evangeličanov, judov in katoličanov. Tokratno oddajo namenjamo razmislekom ob stoletnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Kako je ta naša najvzhodnejša pokrajina skozi zgodovino in čas oblikovala svojo jezikovno in nacionalno avtonomnost in versko raznolikost? O tem se bomo pogovarjali z zdajšnjim murskosoboškim škofom dr.Petrom Štumpfom.
Katoličanke in katoličani bodo na praznik Marijinega vnebovzetja tradicionalno romali v romarska središča, ki so posvečena Devici Mariji. Tako se bodo spominjali verske resnice, da je bila Jezusova mati z dušo in telesom vzeta v nebesa. V oddaji škof evangeličanske cerkve Geza Filo predstavi, kakšno vlogo ima Marija v protestantskih cerkvah.
»Fenomen grešnega kozla se kakor rdeča nit vleče skozi zgodovino človeštva, kakor daleč ji je možno slediti,« ugotavlja Rene Girard francoski literarni kritik, filozof, antropolog, poznavalec zgodovine, religij ter Biblije. Za zagotavljanje miru in preprečevanje nasilja so arhaične družbe uporabljale mehanizem grešnega kozla, ki krivdo za nasilje v skupnosti prenese na nedolžno žrtev. Krščanstvo je prekinilo z arhaično kulturo žrtvovanja in utemeljilo novo, ki jo Girard imenuje »kristično«. Ta pokaže, da je človek sam v sebi svoboden, da mora odgovornost za svoja dejanja prevzeti nase in je ne prenašati na nedolžne, nemočne žrtve. O mehanizmu grešnega kozla in evangelijskem pogledu na nasilje se je pred nekaj leti s filozofom dr. Robertom Petkovškom pogovarjal Peter Frank.
V tokratni ponovitveni oddaji se bomo spomnili nedavno umrlega biblicista patra Milana Holca. Zadnje desetletje svojega življenja je bil na Ptujski gori predstojnik-gvardijan tamkajšnjega minoritskega samostana, prej pa je več kot 30 let preživel v Vatikanu, kjer je na Papeški teološki fakulteti Seraphicum predaval biblično hebrejščino in grščino ter uvod v Sveto pismo Stare zaveze. Ob znanstvenoraziskovalnem in predavateljskem delu se je istočasno izpopolnjeval še v semitski lingvistiki ter biblični arheologiji, topografiji in geografiji na univerzah v Jeruzalemu. Aktivno je kot prevajalec nekaterih starozaveznih knjig sodeloval je pri novem Standardnem prevodu Svetega pisma - prva izdaja 1996 in pri nastajanju novega Slovenskega prevoda – Jeruzalemska izdaja.
V oddaji bomo spregovorili o duhovnem svetu domorodcev, s katerimi se je Knoblehar srečal na svojih potovanjih po Belem Nilu. Zanimalo nas bo, kakšna je bila verska podoba Sudana v 19. stoletju in kakšna so bila verovanja avtohtonih afriških ljudstev. Kako jim je slovenski misijonar s svojimi sodelavci približal krščansko vero in ali so bili pri tem uspešni? Knoblehar in drugi misijonarji so afriške otroke (dečke in deklice), ki so jih odkupili na trgu s sužnji, pošiljali tudi v Evropo, z namenom da bi jih tu izobraževali. Nekaj teh otrok so pripeljali tudi v Ljubljano, kjer je leta 1856 v javnosti močno odmeval krst črnskih otrok. Obred se je začel z eksorcizmom – izganjanjem hudega duha iz teh poganskih duš. Zatem jim je duhovnik podelil zakrament sv. krsta. To je bil tudi čas, ko so pri nas nastali prvi stereotipi in rasni predsodki o črncih, ki so živi še danes. Dotaknili se bomo tudi nekaterih manj znanih podrobnosti Knobleharjeve osebnosti in njegovega misijonskega delovanja v Osrednji Afriki. Gost: arheolog dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Foto: Narodni muzej Slovenije
Logoterapija poudarja, da človek ni samo nagonsko bitje, ki bi mu bilo pomembno le zadovoljevanje osebnih potreb, gonov in želja, ampak je predvsem vrednostno bitje, bitje smisla, ki sta mu bistveni uresničevanje vrednot in iskanje smisla. O krizi smisla, ki zaznamuje današnji čas in o logoterapevtskem pristopu k iskanju smisla se je z avtorjem monografije »Reševanje krize smisla sodobnega človeka – Osnove logoterapije« dr. Sebastjanom Krístovičem pogovarjal Peter Frank. (ponovitev)
Telesnost je temeljna človeška resničnost. Tudi v duhovno-religioznih izročilih ima telo posebno mesto. Krščanstvo, ki nam je najbliže, bi lahko povzeli s temeljno izjavo evangelista Janeza: »Beseda je meso postala« oziroma se je utelesila. Kakšen pa je odnos do telesa v islamu? Kako je telo vpeto v bogoslužje in molitev? Ali tudi islam pozna poveličanje telesa? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s filozofom in islamologom dr. Raidom Al-Daghistanijem s Centra za islamsko teologijo v Münstru v Nemčiji.
V tokratni oddaji bo naša gostja profesorica glasbe Valerija Šömen iz Beltincev v Prekmurju. Vodi slavilne skupine in cerkvene zbore po različnih krščanskih cerkvah te naše najvzhodnejše pokrajine. Kako duhovna glasba in slavljenje pomaga v naših dušah in srcih utrjevati naš odnos do polja presežnega in svetega, do Boga?
Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »mistika« opredeljuje kot religiozno prakso, ki stremi h globljemu, neposrednejšemu, praviloma notranjemu stiku z božanstvom, stiku, ki, dodajmo, lahko vodi v doseganje občutja zlitosti v eno s transcendenco. Spletna wikipedija pa še pripominja, da mistične prakse oziroma tokove lahko najdemo v tako rekoč vseh verstvih sveta. In res, da je krščanstvo lahko mistično, na Slovenskem zahvaljujoč Hildegardi iz Bingna, mojstru Eckhartu, Tereziji Avilski in Janezu od Križa dobro vemo. Prav tako se zavedamo, da stara poganska in šamanistična verstva omogočajo mistična izkustva. Vsaj slišali smo tudi za judovsko kabalo in tantrične prakse v hinduizmu, budizmu in drugih indijskih religijah. Kaj pa islam? Kje je tu prostor za mistiko? Na prvi pogled pač ni videti, da bi pet stebrov islama – izpovedovanje vere, molitev petkrat na dan, dajanje miloščine, post v času ramadana in romanje v Meko – podpiralo tudi mistično religiozno življenje. In vendar islam goji bogato mistično tradicijo, ki sega od anatolskih plešočih dervišev, prek Rumijevih milih verzov do hipnotične qawwali glasbe, ki jo lahko med drugim slišimo na ploščah pakistanskega globalnega superzvezdnika Nusrata Fateha Alija Khana. Kako se torej v islamu odpre prostor za mistiko? Kaj je cilj muslimanskih mistikov? In po kakšni poti morajo stopati, če si želijo doseči globlji stik z Alahom? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sedmem dnevu, ko smo pred mikrofonom gostili odličnega poznavalca problematike, predavatelja pri Centru za filozofijo religije na teheranski univerzi Tarbiat Modares, dr. Mohammada Saeedimehrja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mošeja Jameh v iranskem Yazdu, detajl s fasade (Goran Dekleva)
V seriji oddaj z naslovom »Vplivne ženske v Cerkvi« bomo tokrat predstavili benediktinsko opatinjo Hildegardo iz Bingna (1098-1179). Gre za eno najmarkantnejših žensk srednjega veka, ki je s svojimi spisi, duhovnim življenjem in karizmo vplivala ne le na številne teologe in učenjake, politične voditelje, papeže in navadne vernike svojega časa, ampak je njen duh živ še danes. Nebeški glas jo kot vidkinjo in prerokinjo usposablja za oznanjevanje Božjih skrivnosti. Prav tako neusmiljeno razkrinkava dekadenco v Cerkvi in svetu. Podobno kot starozavezni preroki kliče in vabi ljudi, da bi se vrnili k Bogu. Poleg tega je bila poznavalka številnih področij: liturgične glasbe, srednjeveške farmakologije, dietetike, zdravilstva in prirodoslovja. O njej se je skozi stoletja razvil pravi mit, ki ga bomo poskušali osvetliti v pogovoru s poznavalcem njenega življenja in dela, prof. dr. Michaelom Embachom z Univerze v Trierju.
Nobena slovenska knjiga v zgodnjem novem veku na Slovenskem ni tako učinkovito presegla meja – upravnih, časovnih, ideoloških in verskih – kot Dalmatinova Biblija, pravi naš sogovornik dr. Luka Vidmar. V slovenskih knjižnicah je ohranjenih 39 izvodov Biblije, in vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo. Tudi katoliški duhovniki so jo potrebovali za širjenje božje besede v domačem jeziku. Biblija, ki jo je Dalmatin podaril svojemu učitelju Primožu Trubarju, je shranjena v knjižnici pri frančiškanih v središču Ljubljane.
Ta teden so Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Iransko združenje za filozofijo religije, Center za primerjalno teologijo in kulturne študije v Paderbornu, Evropska akademija znanosti in umetnosti ter Društvo za primerjalno religiologijo pripravili mednarodno konferenco Novi filozofski in teološki temelji za krščansko – islamski dialog v Portorožu. Filozofi, teologi, sociologi in drugi strokovnjaki so med drugim razpravljali o uspešnosti dozdajšnjega medverskega dialoga med omenjenima največjima monoteističnima religijama, na katerih področjih se ga da izboljšati. Kot so ugotavljali, je pogovor med muslimani in kristjani nepogrešljiv v zdajšnjem vse bolj globaliziranem svetu.
Neveljaven email naslov