Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Neveljaven email naslov
