Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
O sodelovanju na različnih področjih, tudi v gledališču. Gostimo nekdanjega senatorja v Rimu in dozdajšnjega vodjo gledališča Rossetti Miloša Budina, ki mu je potekel triletni mandat. Z Lojzetom Kerbitzem, dušo vogrških gledališčnikov, se pogovarjamo o Jurčičevem Domnu, z Milanom Pikom, vodjem Kulturnega doma v Pliberku in koreografskega centra Johann Kresnik, pa o dolgi noči plesa. Zanima nas, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko na področju čezmejnih projektov v okviru programa Interreg. Na Reki pa preverjamo, kakšni so rezultati sodelovanja študentov, ki so iskali ideje za preureditev in oživitev zapuščenih objektov.
S poslanko v italijanskem parlamentu, tržaško Slovenko Tamaro Blažina govorimo o vroči politični jeseni, ki rojakom v Furlaniji Julijski krajini ne obeta kaj spodbudnega. Več besede tokrat dobijo pripadniki mlajše generacije, za katere starejši pogosto ugotavljajo, da jih sodelovanje v krovnih političnih zamejskih organizacijah ne zanima. Je temu res tako? Odgovor iščemo na mednarodni konferenci v Monoštru, kjer so se pod geslom »Povezujemo« zbrali mladih zamejski Slovenci. Ustavimo pa se tudi na Grobniku nad Reko, kjer je pod vodstvom Zdravka Plešeta potekal tradicionalni festival komorne glasbe. Letos ga je sklenil mednarodno uveljavljeni slovenski skladatelj in kitarist mlajše generacije Nejc Kuhar, gost tokratne oddaje.
Tudi rojaki iz sosednjih držav opozarjajo, da v Sloveniji ni vse tako lepo, kot so pričakovali ob osamosvojitvi. Priložnosti za sporočila najvišjim predstavnikom države, kaj si želijo, te dni ni manjkalo. Kakšni pa so odgovori, ki so jih dobili? Kaj si rojaki lahko obetajo v prihodnje? Z Eriko Köleš Kiš, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, potegnemo črto pod opravljenim v prvi polovici leta in preverimo, kakšni so načrti za jesnen. Na Reki smo prisluhnili finalistom tekmovanja mladih opernih pevcev, za katerega je pobudo dala uveljavljena slovenska in hrvaška sopranistka Vlatka Oršanič. Gostimo zmagovalki, slovenski sopranistki Mojco Bitenc in Elviro Hasanagić.
Delitve, ki smo jim priča ob praznovanju 25. obletnice osamosvojitve Slovenije, vplivajo tudi na rojake v sosednjih državah, ki so pred četrt stoletja enotno podprli samostojno državo. Velika pričakovanja in upi, so se razblinili, ugotavlja danes Stojan Spetič, nekdanji rimski senator. Spomine na prelomne čase obujata koroška Slovenca, novinarja Janko Kulmesch in Franc Wakounig, ki je za avstrijske medije poročal iz Slovenije tudi v času desetdnevne vojne. Rojaki iz Porabja so pred 25 leti dali kri za matično domovino. Dobesedno, saj so pripravili krvodajalske akcije in zbirali zdravila. Danes pa si želijo predvsem več povezovanja. Veliko zaslug za povezovanja pa ima Marija Langer, predsednica sveta slovenske manjšine v Pulju, ena od ključnih pri združevanju rojakov v Istri.
Koroški Slovenec Karel Smolle je bil v času osamosvajanja kot vodja predstavništva Slovenije na Dunaju eden najdejavnejših zamejskih rojakov. Kako na dogajanje pred 25-imi leti gleda danes? Spomine obujata tudi predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in Jože Hirnök, ki vse od ustanovitve leta 1990 vodi Zvezo Slovencev na Madžarskem. Zaznamujemo pa tudi prvo leto delovanja knjižnega središča v Trstu, ki je, ugotavljajo rojaki, zgodba o uspehu. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
V Porabju ni motivacije za pouk slovenščine, ugotavljajo strokovnjaki, zato je strokovna pomoč iz Slovenije nujna. Pa bo to dovolj, nas zanima v tokratni oddaji. Pouk se končuje in z njim tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Kako so ga sklenili v Pulju in Buzetu, lahko slišite v Sotočjih. V Borovljah pod okriljem slovenskega prosvetnega društva deluje dvojezični vrtec Jaz in ti. Prijav je vsako leto preveč, pojasnjuje ravnateljica Beatrix Verdel. Gostimo pa tudi modno oblikovalko Leo Pisani, rojakinjo s Tržaškega, strokovnjakinjo za kulturo oblačenja. Prisluhnite oddaji Sotočja!
Pravice narodnih skupnosti se na Hrvaškem vse pogosteje kršijo, ugotavljajo pristojni pri Svetu Evrope, ki opažajo krepitev nacionalizma in političnega radikalizma. Kaj se v državi, kjer vse več ljudi protestira zaradi ravnanja oblasti, dogaja z manjšinami, tudi slovensko, nas zanima v tokratni oddaji. V Furlaniji-Julijski krajini preverjamo, kakšne so posledice reforme krajevnih uprav. Gostimo koroškega podjetnika Felixa Wieserja, pobudnika za ustanovitev gospodarske koordinacije in predsednika upravnega odbora Zveze Bank iz Celovca, ki se preoblikuje. V Porabju pa skupaj števanovskimi ljudskimi pevkami praznujemo 25-letnico delovanja.
Tokrat več o pričakovanjih in vtisih rojakov po prvem delovnem posvetu Sveta vlade za Slovence v zamejstvu in prvem obisku državnozborske komisije, pristojne za Slovence v zamejstvu, v Trstu. Gostimo novo predsednico slovenskega društva Istra v Pulju Danico Avbelj. Prisluhnili smo koncertu zborov iz Pulja in Repentabra v Splitu in nastopu komornega zbora iz Borovelj na Bogenšperku. Pridružili pa smo se tudi učencem dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku, ki so predstavili svoje kulturne dejavnosti.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, so opozorili udeleženci okrogle mize ob 25-letnici samostojnosti države, ki jo je pripravil generalni konzulat v Monoštru. V oddaji potegnemo črto pod 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija - Furlanija-Julijska krajina in ugotavljamo, da obe krovni slovenski organizaciji v Italiji delujeta vse bolj usklajeno. Gostimo rojakinje, ki so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so med drugim raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in slovenska narečja na avstrijskem Koroškem. Zanimala nas, zakaj je bilo v tem študijskem letu podeljenih manj štipendij za rojake iz zamejstva, pa tudi, zakaj je študij v matični državi še vedno zelo zanimiv. Prisluhnite oddaji!
Slovenska zamejska društva prek Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz proračuna te dni dobivajo denar za svoje delovanje in načrtovane programe. Pristojni na Uradu priznavajo, da je zaradi likvidnostnih težav včasih bolj kot sama višina pomembna hitrost dodeljevanja denarja. Več o letošnjem financiranju, tudi slovenskih zamejskih medijev, v tokratni oddaji. Preverjamo, kaj dela Agraslomak – slovenska manjšinska kmetijska koordinacija in gostimo rojaka iz Matuljev, vodjo tamkajšnjega slovenskega manjšinskega sveta Roberta Bavčarja. S koroško literatko Majo Haderlap se pogovarjamo o mejah, ki zaznamujejo njeno najnovejšo pesniško zbirko Dolgo prehajanje. Obiskali pa smo tudi porabske malčke, ki sta se jim pridružili vzgojiteljici iz Slovenije.
Oddajo tokrat zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge. Med odlikovani sta bila tudi novinarja, ki desetletja poročata o življenju rojakov v sosednjih državah, Mirjam Muženič in Lojze Kos. V oddaji gostimo dobitnico nagrade Vstajenje – rojakinjo iz Trsta, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju. Pogovarjamo pa se tudi z zelo dejavnim Milanom Grlico, nekdanjim predsednikom Slovenskega doma Bazovica z Reke.
Pet let po podpisu za mnoge zgodovinskega celovškega memoranduma nas zanima, kaj je kompromisni dogovor dejansko prinesel koroškim Slovencem. Skupaj z rojaki v Italiji proslavljamo 70-letnico vnovičnega delovanja tamkajšnjega slovenskega šolstva. V Monoštru se pridružimo učiteljem iz sosednjih držav na 7. srečanju s kolegi iz Slovenije. Vabimo pa vas tudi na Reko, kjer so Slovenci pustili pomembne sledi, ki pa jih večina od nas običajno spregleda ali pa za njih niti ne vemo.
Kakšni so odzivi prvega srečanja predstavnikov Slovenske manjšinske kooridnacije (SLOMAK) s komisijo državnega zbora za odbose s Slovenci v zamejstvu in po svetu? Odgovor slišite v tokrtani oddaji. Odpravili smo se v Tipano, dvojezično občino v Benečiji, kjer v uradnih dokumentih namesto slovenščine uporabljajo hrvaščino, čemur so se rojaki odločno uprli. Na avstrijskem Koroškem postajajo vse popularnejša domača narečja, tudi v dolini Zilje, kjer so rojaki najbolj asimilirani. Veliko je zanimanja tudi za narečne pripovedke, uspešen projekt pobude Slovenščina v družini. Več lahko izveste o turizmu v Porabju in tradicionalnem srečanju planincev Prijateljstvo brez meja, ki so ga rojaki z Reke pripravili na bližnjem Liscu.
Kako v slovenske zamejske krovne organizacije privabiti mlade, se pogovarjamo s tremi rojaki mlajše generacije iz Avstrije, akademskim slikarjem Mirkom Mallejem in pesnikoma Dominikom Sriencem in Aljažem Pestotnikom. Preverjamo, kaj se dogaja z goriškim tednikom Novi glas, kjer so skoraj polovici ekipe skrajšali delovni čas. Skupaj z učencem slovenskega dopolnilnega pouka iz Pulja obiščemo vrstnike v Ilirski Bistrici, in se pridružimo najbolj dejavnemu društvu rojakov na Madžarskem, porabskim slovenskih upokojencem.
O težavah organizacij Slovencev v Italiji zaradi zamud pri izplačilih podpor iz Rima in Ljubljane in spodbudnem zanimanju za vpis v italijanske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom ocenjujemo njegovo enoletno vodenje občine ter potegnemo črto pod peto obletnico podpisa celovškega kompromisnega dogovora. Dvojezičnost postaja samoumevna, pravi. Več lahko slište tudi o sodelovanju in pomoči rojakov z Reke pri uspešni kandidaturi mesta za evropsko prestolnico kulture leta 2020. Gostimo pa še znanega porabskega glasbenika Lacija Korpiča, dobitnika Pavlove plakete Železne županije.
Krščanska kulturna zveza iz Celovca v začetku marca tradicionalno pripravi revijo Koroška poje. Letošnji koncert je bil ob 25-obletnici osamosvojitve Slovenije posvečen domovini in takšen je bil tudi izbor pesmi. V Sotočjih tako lahko med drugim slišite slovenske narodne pesmi in pesmi znanih slovenskih koroških avtorjev v izvedbi Rožanskih muzikantov, mešanega pevskega zbora Daníca iz Šentprimoža, ženskega zbora Blače in tenorista Maria Podrečnika. Občinstvo sta navdušila tudi združeni zbor klubov slovenskih študentk in študentov iz Celovca, Gradca in z Dunaja in akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Koncert v celovškem Domu glasbe so sklenili bratje Smrtnik, kvintet, ki je lani praznoval 30-letnico. Kako? Prisluhnite oddaji!
Kakšna bosta, če sploh bosta, v prihodnje zamejska tednika Novice iz Celovca in goriški Novi glas, oba v velikih finančnih težavah? Zakaj je Narodni dom v Trstu postal simbol tam živečih Slovencev? Na Hrvaškem trenutno ozračje manjšinam ni najbolj naklonjeno. Ga je otoplil obisk predsednika državnega zbora Milana Brgleza ali mogoče Piranski zaliv, skupni abonma reškega in ljubljanskega mladinskega gledališča? Kdo je bil duhovnik in pisatelj Lojze Kozar in zakaj se je vse življenje vračal v Porabje? Prisluhnite tokratni oddaji Sotočja!
Svoj prispevek k varovanju okolja je te dni s fotovoltaičnima elektrarnama dala občina Železna Kapla in v projekt aktivno vključila občane, ki so ju sofinancirali. Več o tem »zelenem« zasebno javnem partnerstvu v tokratnih Sotočjih. Božji nasmeh je naslov predstave Zdravka Haderlapa, ki je, pravi, zadnji poskus, dati Koroški glas, preden vse zamre. Ustavimo se tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst in nazdravimo Miroslavu Košuti, dolgoletnemu ravnatelju tega gledališča. Na Gornjem Seniku so odprli vrata dvojezične osnovne šole, da bi staršem in otrokom predstavili svoje delo in jih spodbudili k vpisu. Je to rešitev za ohranitev slovenske besede, nas zanima v tokratni oddaji. Skupaj z reško Zvezo za tehnično kulturo pa praznujemo 70-letnico njihovega delovanja in pomembnih izumov. Tudi tu sodeluejo rojaki iz Bazovice
V slovenskem dijaškem domu Srečka Kosovela v Trstu s programom Ptički brez gnezda že skoraj četrt stoletja skrbijo za mladoletne prebežnike brez spremstva. Kaj so največji izzivi, nas zanima v tokratni oddaji. Rojaka, koroška Slovenca, Rozi in Marjan Štikar iz Šentpetra v Rožu pa sta v svoj dom sprejela družino iz Sirije. Njihovo zgodbo lahko slišite v oddaji. Pridružili smo se tudi zbranim v celovškem Domu glasbe na tradicionalni reviji Koroška poje. Kakšna je vloga žensk v politiki na Madžarskem, pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiš, ki je obiskala rojake v najmanjši porabski vasi, v Andovcih. Obeležujemo pa tudi 20-letnico izhajanja Novega odmeva, glasila Slovencev v Zagrebu.
Neveljaven email naslov
