Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov