Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov