Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov