Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.
Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.
Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.
Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!
Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?
S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike? Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.
A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!
Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.
»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov