Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov