Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Neveljaven email naslov