Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov