Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes vam ponujamo kratek prispevek z delovnim naslovom “Oh, kako je to hudo, če račun ne gre v glavo”.
Govorimo seveda o mariborski mestni občini. In vzemite takoj na znanje: V Mariboru je pivo še vedno poceni!
Župan Franc Kangler ni le še eden od slovenskih politikov, izšolanih v siceršnjih političnih šolah, na kratkih tečajih ali v okviru partijskih izobraževanj. Potrebno je vedeti, da je župan Kangler absolviral elitno šolo SLS za specialce in župane, v kateri se Eselesova elita uči različnih bojnih taktik, ki jim nato pridejo prav med županovanjem.
Ta elitna šola, kot tudi celosten odnos do županovanja sta SLS tudi prinesla rekordno število županov in župan Kangler je le prvi med to župansko elito. Zato njegova reakcija ob odpovedi univerzijade ne preseneča. Kot so ga naučili pri predmetu “Med jokom in grožnjo, županska taktika II.”, je najprej odvrnil ost od sebe, nato se je obdal z odvetniki, v tretji fazi pa je pritisnil na štajerska čustva.
Marko Radmilovič: “Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!” #zdajsevrti bit.ly/Ah1oJA
— Val 202 (@Val202) February 21, 2012
Štajerci so namreč najbolj čustveni ljudje na Slovenskem. Dobro, Primorci so še bolj čustveni, vendar s čustvi nimajo kaj početi. Ko pa Štajerci postanejo čustveni, pričnejo pljuvati po Ljubljančanih. In prav to je izkoristil župan Kangler. Fenomen, v teoriji mest znan kot »večno drugi«, je izkoristil za alibi, ki mu bo pomagal preživeti odpoved univerzijade.
Zgodovinski antagonizem in Kangler
“Ljubljančani so krivi!”, je vzkliknil med vrsticami in poetične triade o drugem največjem mestu v državi, ki pada na kolena, spodrezano, obglavljeno, smrtno ranjeno, so takoj dobile svojo teoretsko podlago. Zgodba je stara ravno toliko kot Maribor in Ljubljana in bi bila vredna zasmehovanja, če ne bi bila do določene mere resnična.
Namreč, danes povprečnemu Ljubljančanu ne na kraj pameti pade, da bi šel v Maribor, še zlasti ker je nova Ikea v Celovcu bliže kot stara Ikea v Gradcu. Po drugi strani pa se vsak Mariborčan z občutkom za prihodnost želi čim prej naseliti v Ljubljani. Župan Kangler je ta zgodovinski antagonizem instinktivno začutil in ga le še popeljal na višjo raven. Tam pa se ne dogajajo več igrice med Violami in Green Dragonsi, temveč je mogoče prepoznati že prve elemente državne dezintegracije.
Vedeti moramo namreč tole. Eselesovska akademija za specialce in župane uči tudi mejne tehnike županovanja, kot so prevzem oblasti v državah tretjega sveta, podpiranje ali rušenje diktatorskih režimov ter podpiranje ali preganjanje ekstremističnih verskih ločin. In prav to znanje je zdaj primerno uporabiti. Ker je Maribor na najnižji možni točki.
V Ljubljani so tranzicijske veseljake rešili njihovi tranzicijski prijatelji, tranzicijski veseljaki v Mariboru pa niso imeli prijateljev. Zato je propadla univerzijada, župniki morajo zastavljati monštrance, kulturna prestolnica je absolutni hit, športni navijači so delinkventi, meščani so svetovni rekorderji po kvadraturi veleblagovnic na posameznika in Maribor bo prvak.
To so elementi, ki jih lahko sposoben župan uresniči za dokončanje stoletnega sna in materializacijo vsakega kolikor toliko dobrega LJ-MB vica, osamosvojitve Štajerske.
Republika Štajerska!?
Župan ima na voljo kar nekaj možnosti za odcepitev od Slovenije in ustanovitev Republike Štajerske. Prva bi bila všeč tudi SLS, ki bi tako postala prevladujoča politična sila v novi državi. Govorimo o Štajerski v njenih “historičnih mejah”, kot radi pravijo politiki, kadar se pogovarjamo o pokrajinah.
@Val202 epski zapisi iz močvirja!
— Žan Markan (@zmarkan) February 21, 2012
S Celjani bi šlo lahko, župana sta oba izšolana na akademiji SLS za specialce in župane. Brežičani se ne bi upirali, ne nazadnje jih lahko tudi okupiramo z elitnimi oddelki vojske generala Maistra. Težje bi šlo s Korošci, ki bi jih bilo dobro imeti že zaradi hribov, visokih več kot 2000 metrov.
Država s Pohorjem kot najvišjim vrhom bi bila klavrna, a Korošci bi privolili, sploh če bi jim ponudili deset let brezplačne smučarije na snežnem stadionu za vse talente iz Črne. Prekmurce bi bilo najlažje dobiti z dinastičnimi porokami in ni naključje, da se v Kanglerjevi bližini že zbirajo posebne poročne enote v obliki blond in črnolasih lepotic.
Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav. Namreč, večina problema je v dejstvu, da mora Maribor postati svetovna prestolnica česarkoli že, če hoče premagati Ljubljano. Ker Ljubljana je slovenska prestolnica vsega in nad slovenstvom je le še globus, tako da mora Maribor nenehoma skakati prek previsoke lestvice.
"Ko bi bila tako zgodovinska Štajerska spet združena, bi Maribor postal glavno mesto in konec bi bilo vseh težav." Foto: Flickr
Z glavnim mestom samostojne Štajerske pa bi se lahko vsi kompleksi zaposlili v javni upravi in težave bi izpuhtele, kot so se pojavile. Vse, kar je danes drugo, mediji, kulturniki, podjetniki, bančniki, vsi bi čez noč postali prvi. Razen NK Maribor seveda, saj bi postal dvojno prvi.
Če pa ne bi uspel manever s samostojno in neodvisno Štajersko, bo župan Kangler uporabil rezervni načrt, ki predvideva ustanovitev mestne države Maribor. Kot Vatikan recimo ali San Marino. Ali Andora, kjer bi skoraj zastonj lahko kupovali zabavno elektroniko in bi bila marihuana legalizirana.
Bi pa bila odcepitev Štajerske zgodovinska tragedija za slovenski narod. Kajti preostala Slovenija potrebuje Štajersko bolj, kot Štajerska potrebuje preostalo Slovenijo. To je žalostno dejstvo, s katerim kot s svinjskim mehurjem žonglirajo generacije in generacije sumljivih tipov, ki svoj politični kredo iščejo v antagonizmu, ki ga ni.
Zgolj namig: vemo, da je elitna želja elitne Ljubljane počitniška hišica na Krasu. Tam je res lepo, a Evropa je nepremičninsko ponorela za avstrijskim delom Štajerske. Nepremičnine gredo v prodajo kot nore, grofi in knezi pa se naseljujejo med griči. Pokrajino, ki so jo tako nepričakovano našli, imenujejo “avstrijska Toskana”.
Pridite, v Mariboru je pivo še vedno poceni!
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov