Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar je v Kölnu spolni napad, je v domačem bifeju folklora
Poglejmo, kako smo novico o napadih prebežnikov in migrantov na ženske v Kölnu komentirali slovenski moški … Najprej smo razburjeni odšli v gostilno, spili pet špricarjev, med čakanjem na šestega pa ob strastni debati o somraku Evrope natakarico zgrabili za rit.
Nepodučen in naiven posameznik težko uvidi, v čem je razlika … V čem se Afričan ali Azijec, ki v skupini pred železniško postajo napade neznano žensko, razlikuje od zakonskega partnerja, ki napade žensko v zavetju doma?
Ker statistika je prav toliko jasna, kot je grozljiva! Poročilo, narejeno po anketi, ki je zajela 42 tisoč žensk iz 28 držav Evropske unije, je jasno: ena od desetih žensk je že do petnajstega leta izkusila katero izmed oblik spolnega nasilja, v isti starostni skupini je bila ena izmed dvajsetih posiljena. V poznejših starostnih skupinah je ena izmed petih žensk izkusila spolno ali telesno nasilje sedanjega ali prejšnjih partnerjev in kar je še najbolj značilno – le 13 odstotkov žensk takšno nasilje prijavi.
Globalno gledano, je za ženske med 15 in 44 letom bolj verjetno, da bodo postale žrtev domačega nasilja ali posilstva, kot pa, da dobijo raka, postanejo žrtev prometne nesreče ali pa žrtev vojne! Nasilje nad ženskami je natančno opredeljeno in sega od spolnih napadov do plemenskih nenavadnosti, pa dogovorjenih porok, obrezovanja, vse do umorov, povezanih z nasiljem v družini. V devetdesetih odstotkih so, tudi v Sloveniji, žrtve teh umorov ženske.
Podatki so jasni in v okviru raznih prosvetljenskih akcij tudi objavljeni, tako da lahko v zvezi z napadi v Kölnu evropski moški ponosno vzkliknemo: »Ne potrebujemo prebežnikov, da so nasilni nad ženskami, ker to odlično opravimo sami!«
Povedano drugače; evropska družba, evropski moški, nimamo nobene moralne pravice, da se zgražamo nad dejanji priseljeniških barbarov. Kar so oni naredili javno, se v Evropi množično počne, le da z nekaj več buržoazne diskrecíje.
Tako ni jasno, čemu takšno strašno razburjenje ob nasilju nad ženskami v družbi, ki je nasilje nad ženskami razvila do popolnosti. Ne nazadnje se tudi neenakost žensk tako skozi karierno kot širšo družbeno prizmo zdi vsaj tako boleča, kot je stegovanje po ženski dojki.
Menimo, da je največje razburjenje ob kölnskih napadih povzročilo dejstvo, da so se zgodili na javnem mestu, da so jih opravili tujci in da so ženske napade prijavile. Kot dokazuje statistika, se zdijo napadi intimnega partnerja za štirimi stenami in brez kazenske prijave veliko bolj družbeno sprejemljivi!
Zdaj pa še nekaj o potencialno novi teroristični praksi; evropske policije, ki se zdijo s tem capljanjem za dogodki podobne Cefizeljski varnostni dogmi, so ugotovile, da so bili napadi najverjetneje dogovorjeni. Kje drugje kot na socialnih omrežjih. Kar se zdi za ekstremni islam velik korak nazaj. V zlatih časih so šivali samomorilske jopiče in se urili v razstavljanju kalašnikovk, zdaj pa se na konspirativnih sestankih dogovarjajo o tem, kako se s pogledom, gesto ali dejanjem spolno napade Nemko!
“Če nismo pokorili Evrope z razstrelivom, jo bomo z erekcijo,” je najnovejša paradigma strategov ekstremnega islama.
Dajte no! Vzrok napadov je najverjetneje prozaičen in korenini v temeljih islama. Muslimani naj ne bi pili alkohola! Svetovni pijančki se sicer s tem ne strinjajo in celo citirajo Koran, ki opisuje določeno toleranco do alkohola, a dejstvo, da ga goreči muslimani »ne nesejo«, kar drži. In zdaj ti pridejo množice mladeničev na največjo zabavo, ki se 31. decembra odvija po vsej Evropi. Rešeni spon, ne samo vojne, temveč tudi diktata verskih blaznežev. In pivo, ki je v njihovi domovini nevarnejše od meča, je moč kupiti na vsakem koraku. Jasno, da so se ga “vlili”, kot se reče. Kot se ga je na silvestra vlila polovica Evrope. Pijan moški pa v vseh kulturah, to je človeštvu skupno, najraje pomisli na koitus … In namesto zategnjenih nosilk burk so se pred pohotnimi prosilci za azil sprehodile konfekcijsko liberalne Nemke. Samo seči je bilo treba po njih!
Kot dokaz, da so se začeli s prihodom beguncev v Evropi pojavljati predindustrijski vzorci, se zdaj po nemških mestih organizirajo nemški moški. In pretepajo prebežnike. Imenujte jih kakorkoli, a dejstvo je, da jih je razbesnelo nadlegovanje nemških žensk. Njihovih žensk. Njihove lastnine. Najprej zaščitimo svoj ogenj, nato svojo čredo in nazadnje še svoje ženske.
Merklova se prvič zdi zmedena. Spada pač med tiste srečnice, ki se jim spolnega napada ni treba bati.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar je v Kölnu spolni napad, je v domačem bifeju folklora
Poglejmo, kako smo novico o napadih prebežnikov in migrantov na ženske v Kölnu komentirali slovenski moški … Najprej smo razburjeni odšli v gostilno, spili pet špricarjev, med čakanjem na šestega pa ob strastni debati o somraku Evrope natakarico zgrabili za rit.
Nepodučen in naiven posameznik težko uvidi, v čem je razlika … V čem se Afričan ali Azijec, ki v skupini pred železniško postajo napade neznano žensko, razlikuje od zakonskega partnerja, ki napade žensko v zavetju doma?
Ker statistika je prav toliko jasna, kot je grozljiva! Poročilo, narejeno po anketi, ki je zajela 42 tisoč žensk iz 28 držav Evropske unije, je jasno: ena od desetih žensk je že do petnajstega leta izkusila katero izmed oblik spolnega nasilja, v isti starostni skupini je bila ena izmed dvajsetih posiljena. V poznejših starostnih skupinah je ena izmed petih žensk izkusila spolno ali telesno nasilje sedanjega ali prejšnjih partnerjev in kar je še najbolj značilno – le 13 odstotkov žensk takšno nasilje prijavi.
Globalno gledano, je za ženske med 15 in 44 letom bolj verjetno, da bodo postale žrtev domačega nasilja ali posilstva, kot pa, da dobijo raka, postanejo žrtev prometne nesreče ali pa žrtev vojne! Nasilje nad ženskami je natančno opredeljeno in sega od spolnih napadov do plemenskih nenavadnosti, pa dogovorjenih porok, obrezovanja, vse do umorov, povezanih z nasiljem v družini. V devetdesetih odstotkih so, tudi v Sloveniji, žrtve teh umorov ženske.
Podatki so jasni in v okviru raznih prosvetljenskih akcij tudi objavljeni, tako da lahko v zvezi z napadi v Kölnu evropski moški ponosno vzkliknemo: »Ne potrebujemo prebežnikov, da so nasilni nad ženskami, ker to odlično opravimo sami!«
Povedano drugače; evropska družba, evropski moški, nimamo nobene moralne pravice, da se zgražamo nad dejanji priseljeniških barbarov. Kar so oni naredili javno, se v Evropi množično počne, le da z nekaj več buržoazne diskrecíje.
Tako ni jasno, čemu takšno strašno razburjenje ob nasilju nad ženskami v družbi, ki je nasilje nad ženskami razvila do popolnosti. Ne nazadnje se tudi neenakost žensk tako skozi karierno kot širšo družbeno prizmo zdi vsaj tako boleča, kot je stegovanje po ženski dojki.
Menimo, da je največje razburjenje ob kölnskih napadih povzročilo dejstvo, da so se zgodili na javnem mestu, da so jih opravili tujci in da so ženske napade prijavile. Kot dokazuje statistika, se zdijo napadi intimnega partnerja za štirimi stenami in brez kazenske prijave veliko bolj družbeno sprejemljivi!
Zdaj pa še nekaj o potencialno novi teroristični praksi; evropske policije, ki se zdijo s tem capljanjem za dogodki podobne Cefizeljski varnostni dogmi, so ugotovile, da so bili napadi najverjetneje dogovorjeni. Kje drugje kot na socialnih omrežjih. Kar se zdi za ekstremni islam velik korak nazaj. V zlatih časih so šivali samomorilske jopiče in se urili v razstavljanju kalašnikovk, zdaj pa se na konspirativnih sestankih dogovarjajo o tem, kako se s pogledom, gesto ali dejanjem spolno napade Nemko!
“Če nismo pokorili Evrope z razstrelivom, jo bomo z erekcijo,” je najnovejša paradigma strategov ekstremnega islama.
Dajte no! Vzrok napadov je najverjetneje prozaičen in korenini v temeljih islama. Muslimani naj ne bi pili alkohola! Svetovni pijančki se sicer s tem ne strinjajo in celo citirajo Koran, ki opisuje določeno toleranco do alkohola, a dejstvo, da ga goreči muslimani »ne nesejo«, kar drži. In zdaj ti pridejo množice mladeničev na največjo zabavo, ki se 31. decembra odvija po vsej Evropi. Rešeni spon, ne samo vojne, temveč tudi diktata verskih blaznežev. In pivo, ki je v njihovi domovini nevarnejše od meča, je moč kupiti na vsakem koraku. Jasno, da so se ga “vlili”, kot se reče. Kot se ga je na silvestra vlila polovica Evrope. Pijan moški pa v vseh kulturah, to je človeštvu skupno, najraje pomisli na koitus … In namesto zategnjenih nosilk burk so se pred pohotnimi prosilci za azil sprehodile konfekcijsko liberalne Nemke. Samo seči je bilo treba po njih!
Kot dokaz, da so se začeli s prihodom beguncev v Evropi pojavljati predindustrijski vzorci, se zdaj po nemških mestih organizirajo nemški moški. In pretepajo prebežnike. Imenujte jih kakorkoli, a dejstvo je, da jih je razbesnelo nadlegovanje nemških žensk. Njihovih žensk. Njihove lastnine. Najprej zaščitimo svoj ogenj, nato svojo čredo in nazadnje še svoje ženske.
Merklova se prvič zdi zmedena. Spada pač med tiste srečnice, ki se jim spolnega napada ni treba bati.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov