Danes je dan, ko se moramo vprašati, kaj vse lahko postorimo, da bo naše neposredno okolje varnejši kraj za gejevsko in lezbično skupnost (LGBT), se je uvodoma vprašala voditeljica pogovora, ki je odprla javno razpravo ob mednarodnem dnevu boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji (IDAHOT day), ki jo organizira društvo Parada ponosa.

Odraščanje v varnem okolju je bila tematska rdeča nit pogovora, v katerem so sodelovali državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk, veleposlanik Kraljevine Nizozemske Pieter L. Langenberg, veleposlanik Finske Pekka Metso, namestnik veleposlanice Združenega kraljestva Jamie Hilton in namestnica veleposlanika Irske Susan Bardon.

Do leta 1990 duševna motnja
Martina Vuk je opozorila, da morajo biti človekove pravice temelj vsega, ne glede na okoliščine: "To je zame glavno vodilo pri mojem političnem udejstvovanju." Dandanes so človekove pravice prodrle v ospredje javnega diskurza, podpora prihaja od številnih institucij EU-ja, mednarodnih skladov in organizacij, je napredek zadnjih let opisovala sekretarka in dodala, da zdaj, ko se je začela gospodarska kriza, pa smo nekako sprejeli: "No, ja, človekove pravice so že pomembne in je dobro, da o njih govorimo, ampak ljudje se bojujejo za preživetje. Kdo se bo še hotel pogovarjati o nečem abstraktnem, ko pa ni kaj dati v usta."

Človekove pravice so tako v letih po začetku gospodarske krize nekako padle iz fokusa glavnih tem, s katerimi se politika ukvarja. Vse se je vrnilo po starem. Treba je iti naprej, ne nazaj, je poudarila in dodala, da smo izgubili ta aktivistični zagon, ki je gibanje krasil na začetku tisočletja.

Šele leta 1990 so homoseksualnost umaknili s seznama duševnih motenj, s predsodki in sovraštvom se ljudje že rodijo, tako smo vzgojeni, in tu se je treba truditi. Treba je zlomiti predsodke in stereotipe družbe, je sklenila Vukova.

Nizozemska ena od pionirk
Nizozemski veleposlanik Langenberg je povedal, da je na Nizozemskem za skupnost LGBT lažje, ker so eni prvih, ki so začeli spreminjati zakonodajo za izenačenje pravic. Tudi on je poudaril, da gospodarska kriza sprememb ne sme zavreti. Na Nizozemskem so prepričani, da dejavnosti LGBT-skupnosti in organizacij ne strašijo ali ogrožajo ljudi, ampak poskušajo biti vključevalni. Vsak se nam lahko pridruži pod veselo mavrično zastavo, je poudaril.

Glede Slovenije je sogovornik dodal, da smo majhna in kohezivna družba, kar se tiče multikulturnosti, in to predstavlja tako prednosti kot slabosti. "Z nizozemske perspektive lahko povem, da smo veseli, da se je Slovenija pridružila državam, ki so krenile v smer legaliziranja poroke istospolnih," je prizadevanja Slovenije pohvalil Langenberg.

Pomembni sta vzgoja in izobraževanje
Na Finskem imajo šolski sistem, ki temelji na zaupanju. Učitelji in starši morajo biti na istem čolnu in veslati v isto smer, je poudaril veleposlanik Metso: "O problemih se pogovarjamo na način, da ni pravega in napačnega stališča, učiteljem je treba zaupati, učitelj mora imeti avtoriteto. Treba je odložiti pištole na mizo in se pogovarjati, ne pa streljati." Ta vidik je izredno pomemben in ga sogovorec vidi kot problem v mnogih državah, torej dejstvo, da učitelj izgublja veljavo.

O varnem okolju za mladostnika je povedal, da je pomembno ustvariti takšno okolje, kjer lahko izrazi svojo osebnost, ne da ga družba potepta. Metso je potegnil vzporednico z osebno izkušnjo: "Ko sem se rodil, sem imel en sam kilogram, nedavno sem poslušal predavatelja, ki je povedal, da dojenčki, ki se rodijo pod 1,5 kilograma teže, niso normalni. Hecno je slišati, da nisi normalen. Tudi če se rodiš z eno samo kilo, nisi nič manj vreden kot drugi."

Človekove pravice niso leve ali desne
Namestnik veleposlanice Združenega kraljestva Hilton je na vprašanje glede trenutnega političnega zasuka v desno po Evropi izpostavil mnenje, da niti levica niti desnica nimata monopola pri vprašanju človekovih pravic: "Ni pravično do desnice, če rečemo, da bodo desne stranke na oblasti kršile človekove pravice. To niti približno ni vedno res".

Podal je primer, da je v Veliki Britaniji desno konservativna vlada izenačila pravice glede istospolnih porok. Treba je poskrbeti, da je glasove v korist LGTB-skupnosti slišati, in to glasno, je povedal. Javna omizja, kot je tole, so idealna priložnost za to, treba pa je tudi paziti in preprečiti, da bi se glede dosežene ravni pravic vrnili v preteklost. LGBT-skupnost predstavlja zelo majhno manjšino, ki si zato težko izbori kakršne koli pravice, če jih širša družba ne podpre, je sklenil in podal primerjavo s pravicami iz naslova verske svobode, ki je danes popolnoma samoumevna.

Hilton: "Še vedno je veliko stereotipov, sovraštva in homofobije, zato potrebujemo legalni okvir, ki te pojave zajezi. V Veliki Britaniji imamo najnižjo stopnjo sprejetosti LGBT-skupnosti na Severnem Irskem, kjer vera še vedno igra močno vlogo v političnem življenju."

Najboljši odziv: Pa kaj potem?
Irska je katoliška država, ki je dekriminalizirala homoseksualnost šele leta 1993, je pojasnila namestnica irskega veleposlanika Susan Bardon. Prepričana je, da parade ponosa ne povzročajo veliko negativnega odziva. Na Irskem so bile spremembe zelo dobro sprejete. Zdaj se pripravljajo na referendum o izenačitvi zakonskih zvez, njihov minister za zdravje pa se je ob tem javno izpostavil kot homoseksualec. Sogovornica je poudarila presenetljivo pozitivne odzive, bilo pa je tudi veliko mnenj "pa kaj potem?". Koga to sploh še zanima, se je retorično vprašala in dodala, da so na Irskem postali v zelo kratkem času zelo tolerantni.

Sogovorniki so se na tej točki soglasno strinjali, da je to najboljši mogoč odziv. Ko bo velika večina družbe samo skomignila z rameni in rekla "pa kaj potem?", bomo dosegli resničen napredek. Boj za LGTB-pravice je boj za človekove pravice našega časa, naše generacije, je še dodala Bardonova.

Potrebno je sprejemanje, ne toleranca
Sekretarka Vukova je nadaljevala, da ne mara besede toleranca, ker človek je že lahko toleranten do nečesa, pa še vedno to zavrača, odklanja, onemogoča, odreka pravice ali pa sovraži. Sprejetost je tista beseda, ki si jo želi, torej da bi bila LGBT-skupnost resnično sprejeta v družbi. "Ko se počutiš sprejet, se počutiš tudi varno, in to mora biti naš cilj za LGBT-skupnost," je sklenila Vukova.

Finski sogovornik se je strinjal in dodal, da so pogosto ljudje do vratu polni predsodkov, radi uporabljajo zase to besedo: "Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas "tolerira" ali pa da ste mu "enaki"".