Božo Dimnik je širši slovenski javnosti najbolj poznan kot predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva, sicer pa sodi tudi med soustanovitelje Svetovnega slovenskega kongresa. Leta 1989 se je aktivno vključil v slovensko-hrvaško osamosvojitveno dogajanje in od tedaj dalje se je pojavljal skoraj v vseh vidnejših zgodbah, povezanih s slovensko-hrvaškimi odnosi. Upa, da bo arbitražni sporazum prinesel Sloveniji teritorialni stik z mednarodnimi vodami, čeprav tveganje po njegovem vedno obstaja.

Iz pogovora, ki sta ga imela zdajšnji in nekdanji premier, Borut Pahor in Janez Janša, v Polemiki, je jasno, da sta si opozicija in koalicija v tem trenutku povsem nasprotni v pogledih, ali je arbitražni sporazum dober ali slab. Zakaj?
Na zadevo ne gledajo vsebinsko, ampak politično. Gre za nadvlado enih in drugih, za osebna mnenja, ne pa vsebinske razlage. Če bi razmišljali kot gospodarstveniki, potem bi delali čisto drugače.

Predsednik SDS-a Janez Janša je tokratno potrditev arbitražnega sporazuma na referendumu primerjal s katastrofalnim referendumom, na katerem smo izgubili Koroško. Je stvar res tako usodna?
To je politično gledanje. Treba je poenostaviti - kaj lahko dosežem v danem trenutku. Jaz lahko trdim, da je bilo to, kar smo dosegli s sporazumom Drnovšek - Račan, največ in nikoli ne bomo dosegli več. To, kar lahko v tem trenutku dosežemo z arbitražnim sporazumom, je ravno tako največ, kar lahko dobimo v tem trenutku in nikoli ne bomo več. Tako bi trdil vsak pameten gospodarstvenik. Ni mogoče doseči več.

Vsak kmet ve, da če se s sosedom ne uspe sporazumeti za mejo, mora poklicati sodišče ali nekoga, ki bo odločal o njegovem sporu. Drugega izhoda nimamo. Jaz in vsak Slovenec bi seveda rad, da bi bila meja čim južneje. Zato pa je zdaj treba zbrati strokovnjake, da bodo prepričali arbitre o naši pravici. Močno podpiram, da se čim bolje utemelji in argumentira vse zgodovinske in druge relevantne dokaze, da imamo prav, kar zahtevamo. Mi smo na potezi.

Sicer pa se v neposrednem dogovoru ne bomo nikoli sporazumeli. Tudi čez 500 let ne. Vedno slabše bo. Hrvaška je zaradi svoje lege v boljši poziciji in vedno lahko nekaj preprečuje, spet se lahko začnejo ribiški spori in zapleti. Kakor hitro pa je meja določena, se to ne more več, posebej v EU-ju.

Če prav razumem, arbitražni sporazum ocenjujete predvsem z gospodarskega vidika?
Ja, saj se vsi borimo zato, da preživimo. Rad bi koga vprašal, če bi se šel borit za ideološke cilje brez materialne podlage. Slovenci bodo srečni tedaj, ko bodo imeli zagotovljene svoje osnovne potrebe, potrebe svojih otrok. To je važno. Vse ideološko pretirane navijaške strasti so pripeljale do kriz, vojn. Ta račun se nikoli ne izide.

Pahor meni, da omenjeni arbitražni sporazum Sloveniji zagotavlja teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Kakšno rešitev na podlagi omenjenega sporazuma vi pričakujete od arbitrov?
Upam, da teritorialni stik, čeprav tega ne morem trditi in ni nujno. Če bodo strokovnjaki, ki zdaj tako žgoče pišejo razna mnenja, če bodo tisti znali pravno predstaviti tribunalu naše upravičene zahteve, potem sem prepričan, da bomo imeli teritorialni stik z odprtim morjem. Mislim torej, da to lahko dosežemo, ni pa nujno, ker tveganje pri arbitraži vedno obstaja.

Če mi s svojimi argumenti ne prepričamo tistih, za katere menimo, da so nevtralni, potem v nobenem primeru ne moremo dobiti kaj več. Te mednarodne inštitucije vendar niso podkupljive oziroma ne bodo nasedale lobističnim skupinam. Ravnali bodo tako, kot je zapisano v dokumentih, ki jih bosta predložili obe strani. Temu moramo zaupati, tako kot zaupamo sodišču, pa čeprav vemo, da smo tudi nad odločitvami sodišča večkrat razočarani. Toda v primeru arbitražnega sporazuma verjamem, da bodo arbitri presojali po svoji vesti, saj gre tudi za njihov ugled. Glede vprašanja torej, ali bomo dosegli teritorialni stik, sem optimist.

Toda, če ga ne dosežemo, ali bo to imelo kakšne dolgoročne vplive na slovensko gospodarstvo, na Luko Koper?
Nobenih. To je larifari. Povem vam zgodbo. V Švici sem bil v družbi samih uglednih nekdanjih ministrov, predsednika vlade, ki so me spraševali, kaj delamo, da imajo težave z majhnimi državami. Kot Slovenec sem jim dejal, da je Koper pomembno pristanišče, da je to okno v svet. Pa so rekli: "Poglejte Gibraltar, čez Gibraltar plujejo ladje že desetletja, pa ni nobenih ovir." Odvrnem jim, da to že drži v mirnem času, kaj pa, če je vojna. "Kadar je vojna, ni nobenega zakona," mi odvrnejo. Torej tudi če bi imeli mejo kjerkoli, to v vojnem času ne bi pomenilo nič, če bi bil nasprotnik močnejši.

Švica ima eno največjih trgovskih ladjevij, pa nimajo niti pristanišča niti morske meje. Luka Koper ne bo nič oškodovana, nihče v EU-ju ne bo preprečeval vhoda ladij. Poleg tega bi tukaj pripravljavcem gradiva za arbitražno sodišče svetoval, da pripravijo določbo, da v nobenem primeru Hrvaška ne bo enostransko ustavljala ladij, pa čeprav se to razume že po mednarodnem pomorskem pravu.

Zdi se, da smo se Slovenci naveličali stalnih napetosti na meji, zaradi česar nam je vprašanje rešitve postalo precej nepomembno, pravzaprav nam je vseeno, kakšen stik bomo imeli. Kako je s tem na Hrvaški strani?
Popolnoma isto. Problemov med narodoma na človeški ravni ni. Pol milijon Slovencev živi na eni strani meje in pol milijona Hrvatov na drugi - tu so odnosi idealni. Nekoč mi je župan Brežic dejal, da z ogromnimi viški mleka nimajo nobenih problemov. Ni sicer vedel, kako, ampak vse so prodali čez mejo. Enako so včasih hrvaški ribiči čez naše ozemlje v Trst vozili ribe. Medsosedskega problema ni, to je samo v glavah politikov. In to je žalostno, da nas politiki držijo kot talce. Tisti, ki največ vpijejo že 20 let, niso naredili nič, da bi bili odnosi boljši. Niti Rupel niti Podobnik.

Po drugi strani pa imajo celo nekateri Slovenci občutek, da smo krivi. Krivi smo za dolgove do hrvaških varčevalcev, prav tako pa si glede meje očitno želimo več, kot nam pripada po mednarodnem pravu. Sprejetje arbitražnega sporazuma ne glede na izzid bi tako delovalo kot katarza. Se strinjate?
Ne strinjam se z izrazom krivde. Mi nismo krivi kot narod in tudi Hrvati ne razmišljajo v tej smeri. Je pa velika napaka pri Ljubljanski banki. To je gospodarski in ne politični problem. Kaj je prav in kaj ne, je irelevantno. Res je, da je denar šel v Beograd, res je, da za ta denar ne odgovarja država. Ampak, če bi bil jaz lastnik NLB, bi takoj vložil teh 300 milijonv, da bi jih naslednji dan dobil 500. Mi bi v tem času lahko dobili na desetine milijard evrov in bi imeli gospodarski položaj na Hrvaškem v svojih rokah.

Druga velika napaka je bil SOPS. Hrvati so ga takoj ratificirali, mi pa smo potrebovali tri leta. Podobnik kot podpredsednik vlade me tedaj ni želel več sprejeti. Svoji tajnici je naročil, da tudi telefona ne sme sprejeti. Z ribiči iz Umaga smo bili veliki prijatelji. Želeli so si odprto mejo, da bi svoje ribe prodajali v Trstu, naši ribiči pa bi ribarili do Vrsarja. Med ribiči so bili dobri kontakti in to bi postalo območje naravnega sožitja. Naši politiki so čakali tri leta in druga stran je na to območje poslala razne provokatorje.

Politiki, ki so raje hodili v Ameriko, da so imeli večje dnevnice, Hrvaška pa jih ni zanimala nikoli, nosijo veliko krivdo. Tudi Rupel me ni želel nikoli sprejeti, samo enkrat in še to z nekom, da sem se počutil kot na zaslišanju. Prvi minister, ki se je s tem res začel ukvarjati, je zdajšnji minister Žbogar, ki je povabil vse, za katere je mislil, da lahko na tem področju kaj storijo.

Mejo s Hrvaško je v sporazumu Drnovšek-Račan poskušal rešiti že pokojni Janez Drnovšek, o meji se je z Ivom Sanadarjem dogovarjal tudi Janez Janša in pod določenimi pogoji privolil v reševanje spora na sodišču v Haagu, tokrat je tretja rešitev - arbitražni sporazum. Kateri izmed teh treh predlogov se vam zdi za Slovenijo najugodnejši?
Najugodnejši je bil seveda sporazum Drnovšek-Račan, vsak naslednji bo manj ugoden. Toda tudi tedaj so naredili napako. Bil sem pri Drnovšku in mu dejal, da je treba narediti kampanjo, narodu razložiti, zakaj gre. Dejal je, da to ni njegova naloga, da je to naloga Račana. Sicer moram reči, da sta bila tedaj edino Janša in Drnovšek, ki sta se aktivno vključevala in iskala poti, kako reševati vprašanja. Toda tega finega trenutka, kar razumemo gospodarstveniki, Drnovšek ni razumel. Tudi Račan ne, ko sem mu dejal, da je stvari treba predstaviti ljudem, ne pa iti v sabor. Pojasnil sem mu, da ponovno lahko kdo v Slobodno Dalmacijo napiše nekaj čez Slovence, ki nočejo vrniti dolgov LB-ja, pa je ponovno konec. Račan je mislil, da če ima večino v saboru, mu tega ni treba, pa je potem videl, kaj se je zgodilo.

Omenili ste sodelovanje med Drnovškom in Janšo.
Ne sodelovanje, onadva sta se trudila za rešitev problema. Janša že precej prej. Leta 1992 sem bil z Janšo na razgovoru z Bolkovacem, ko se je nakazovala neka rešitev, kako bi in kako ne. V gospodarstvu jih je bilo veliko, ki so želeli nekaj narediti, pomagati, da bi se čim prej rešilo to. Od politikov - kot jaz vem - pa sta se aktivno zavzemala, da se to vprašanje reši, samo Janša in Drnovšek.

Pahor je izjavil, da je Janša zdaj proti arbitražnemu sporazumu, ker je ljubosumen, da je njemu uspelo to, za kar se je sicer trudil tudi on ...
To je stvar ocene, dejstva ne igrajo nobene vloge in jaz tega ne bi ocenjeval. Ampak to je politika, ki uporablja različne prijeme. Prepričan sem, da ti ljudje v duši mislijo drugače.

Kot predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva poskušate reševati odnose na eni in drugi strani. Se vam ne zdi, da je to bolj kot ne Sizifovo delo?
Ja, na tej ravni zaman, nasprotno pa smo dosegli veliko v gospodarstvu. Spominjam se prvega sestanka, ki smo ga gospodarstveniki organizirali na Otočcu kmalu po osamosvojitvi. Med Petrolom in Ino so obstajali določeni problemi zaradi Nafte Lendava. Obema direktorjema - Franju Greguriću, tedanjemu direktorju Ine, in pokojnemu direktorju Petrola Francu Premku - sem rekel, naj gresta v sobo in se zmenita. V 15 minutah sta se vrnila in stvar je bila urejena.

Gregurić mi je tedaj dejal: "Vi ste naredili več za naše sodelovanje kot obe vladi." Na tej ravni smo naredili vsa leta ogromno, za ves trud pa ni nihče nič dobil. Nasprotno - ko so mi Hrvati dali odlikovanje, nekdanji zunanji minister Rupel ni dal soglasja za odlikovanje eno leto, agremana, ker ga kot tujec potrebuješ. Potem je moral intervenirati Drnovšek in stvar je bila urejena. Kaj vse so naredili člani društva, pa tudi Svetovnega slovenskega kongresa. Politika pa jih je izključevala. Nihče jim nikoli ni rekel niti hvala. Naj omenim Jurija Terseglava iz Münchna ali Dušana Lajovica iz Avstralije ... nobenemu niso rekli hvala.

Pred kratkim je v oddaji Hribar nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić dejal, da ste ga leta 1990 kot predsednika Jugoslavije pretihotapili v Nemčijo k nemškemu zunanjemu ministru. Pogosto tihotapite politike in tako pomagate pri umirjanju napetosti?
Ne, to je bilo takrat, ko je bila potreba. Ni šlo drugače. Mesič je bil takrat edini sposoben prepričati nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja, da imamo mi prav, da moramo iti iz te skupnosti ven.

Uroš Urbanija, Aleš Žužek