Izvedeli smo za primer naše bralke, ki jo je ustavila prometna patrulja, pri sebi pa ni imela nobenega osebnega dokumenta, zato so možje postave podatke, ki jim jih je navedla, preverili v računalniku v policijskem vozilu.

Takrat je opazila, da so se jim na zaslonu prikazale tudi njene fotografije – a ne le tiste uradne, ki jih ima na potnem listu, osebni izkaznici in vozniškem dovoljenju, pač pa tudi tiste, ki jih ima objavljene na svojem Facebooku.

Zanimalo jo je, ali je to dovoljeno, zato smo pri pristojnih poiskali odgovore.

Informacijski pooblaščenec: Vsak dostop mora biti upravičen
"Preverjanje identitete s strani policije mora potekati skladno z določbami 42. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki pooblašča policiste, da lahko preverijo osebne podatke v evidencah policije," so razložili v uradu informacijskega pooblaščenca.

Gre za zbirke podatkov, kot so navedene v registru oziroma katalogih zbirk podatkov. Poleg evidenc policije pa gre lahko tudi za druge zbirke osebnih podatkov, kot so Centralni register prebivalstva, evidence ZPIZ-a ali ZZZS-ja, telefonski imenik ...

"Vsak dostop pa mora biti upravičen – do podatkov nikakor ni dopustno dostopati na splošno in brez utemeljenega razloga," so poudarili.

"Kako to, da so se pri identifikaciji vaše bralke na zaslonu pokazale tudi fotografije z družbenih omrežij, bo morala pojasniti policija, saj nismo seznanjeni s primerom. Načeloma menimo, da v postopku ugotavljanja identitete policija ne bi smela avtomatsko preverjati podatkov, ki so objavljeni na družbenih omrežjih ali drugih spletnih straneh," so opozorili in dodali, da so "vsekakor potrebna pojasnila policije – predvsem, ali je šlo za kakšne specifične okoliščine ali pa je to ustaljena in splošna praksa".

Policija: Javno dostopni podatki
Tako smo se obrnili še neposredno na policijo in prosili za pojasnilo postopka ter zakonsko podlago zanj. Dostopa do javnih virov podatkov (npr. objava fotografij na svetovnem spletu) policisti pri ugotavljanju identitete praviloma ne uporabljajo, ker ni zanesljiv, so nam najprej odgovorili, zato nas je zanimalo, v katerih pa torej ga.

"Postopka policistov v primeru, ki ga navajate, ne moremo komentirati, ker nam niso poznane podrobnosti postopka, predvidevamo pa, da policist na kraju samem ni mogel z gotovostjo ugotoviti identitete osebe, ker oseba ni imela pri sebi osebnih dokumentov ali ker se slika na dokumentu - posledično v centralnem registru prebivalstva – ni povsem ujemala z osebo. Zato si je, da bi se z gotovostjo prepričal, ali gre dejansko za osebo, za katero se izdaja – preden bi osebo privedel v policijsko enoto – policist pomagal tudi s fotografijami, ki so javno dostopne na svetovnem spletu," so menili.

"Vpogled policista v navedene podatke je bil povezan z namenom iz 41. člena ZNPPol (ugotovitev identitete osebe), pri tem pa poudarjamo, da gre za podatke, ki so javno dostopni vsem," so dodali.

Ob tem pa so poudarili, da na podlagi zakona o osebni izkaznici stori prekršek posameznik, če "identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni osebni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravo podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen", nima pri sebi ali ga noče dati na vpogled uradni osebi, ki je po zakonu za to pooblaščena.

In kako torej policisti sploh ugotavljajo, kdo je kdo?

Kdo je kdo?
ZNNPol v 40. členu določa, kdaj smejo policisti ugotavljati identiteto, v 41. členu pa podrobno določa načine ugotavljanja identitete – gre za policijsko pooblastilo, s katerim policisti ugotavljajo, ali je oseba v postopku resnično oseba, za katero se predstavlja, ugotavljajo pa tudi njene osebne podatke, ki jih potrebujejo za izvedbo nadaljnjega postopka. Policisti ugotavljajo identiteto osebe na podlagi javne listine z njeno fotografijo, ki jo je izdal državni organ – listino pogledajo in primerjajo, če je treba, pa podatke preverijo v evidencah.

V primerih, ko policisti dvomijo o pristnosti javne listine, je oseba nima ali identitete ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, smejo na podlagi tretjega odstavka istega člena ugotavljati identiteto z razgovorom, v katerem preverjajo podatke o identiteti s "podatki iz evidenc po tem zakonu, uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je varen in razumen".

V praksi je najpogosteje uporabljeni vir Centralni register prebivalstva, v katerem so fotografije z osebnih dokumentov, na podlagi katerih policisti tudi ugotavljajo identiteto oseb, ne pa tudi druge fotografije osebe, npr. z družbenih omrežij, pravijo na policiji.

Tudi "manj prijetne" metode
Lahko pa se tudi zaplete. "Opozarjamo, da je oseba v policijskem postopku na policistovo zakonito zahtevo dolžna pokazati listino za dokazovanje istovetnosti. Sodelovanje s policistom je priporočljivo - še posebej, če oseba pri sebi nima listine za dokazovanje istovetnosti, sicer bo policist prisiljen ugotavljati njeno identiteto s pomočjo t. i. "pomožnih metod" (med te v skrajnem primeru sodi tudi privedba v policijske prostore zaradi izvedbe identifikacijskega postopka), ki pa so za osebo, katere identiteta se ugotavlja, praviloma manj prijetne," poudarjajo.

Če namreč policisti ne morejo ugotoviti identitete osebe na kraju samem, jo smejo privesti v policijske prostore in izvesti identifikacijski postopek. Ta je določen v 42. členu ZNPPol in zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih organov in drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z zakonom, primerjavo prstnih odtisov in odtisov dlani, fotografije in osebnega opisa osebe, brisa ustne sluznice ter druga operativna in kriminalističnotehnična opravila.

"Največjo težavo pri ugotavljanju identitete predstavlja, če oseba pri sebi nima dokumentov, na podlagi katerih bi lahko ugotovili njeno identiteto - še posebej, če gre za tujega državljana. Dodatno težavo predstavlja tudi, če oseba v postopku noče sodelovati (noče o sebi dati nobenih podatkov), so pa taki primeri redki," pravijo na policiji, kjer pa ob tem sicer odgovarjajo, da ne vodijo statističnih podatkov, v kolikšnem številu primerov je bila zaradi ugotovitve identitete osebe potrebna njena privedba v policijske prostore.

"Pomembno je, da policist nedvoumno ugotovi identiteto osebe, saj bi se v primeru, če bi površno preveril podatke, ki jih je oseba dala o sebi, hitro lahko zgodilo, da bi zaradi represivnega ukrepa (npr. izrek globe) posledice utrpela oseba, ki kršitve ni storila," poudarjajo.

Kaj vse pove policijski računalnik?
Pri preverjanju oseb v policijskem informacijskem sistemu pa policist vpogleda v evidence, katerih upravljavec je policija in so določene v 123. členu ZNPPol.

Obseg vpogleda v evidence je odvisen od vrste policijske naloge, ki jo opravlja, in s tem povezanim namenom. Razlika v pridobljenih podatkih ni v tem, ali se preverja npr. udeleženca v prometu ali osumljenca kaznivega dejanja, temveč predvsem v tem, katero pooblastilo policisti izvajajo in iz katere baze oz. evidence (evidenca kaznivih dejanj, evidenca prekrškov ipd. …) pridobivajo podatke.