Nemški letalski inženir Franz Knuckenberg je namreč leta 1930 za nemške državne železnice razvil nenavadni hitri vlak z le dvema osema in 12-valjnim motorjem BMW VI z močjo 450 kilovatov, ki je poganjal sprva štiri-, pozneje pa dvokraki leseni zračni vijak na zadku. Karoserija je z aerodinamično obliko spominjala na tedaj priljubljene zračne ladje, zaradi česar so vlak tudi imenovali "Schienenzeppelin" (tirni cepelin), maso pa so mu zmanjšali z letalski podobno konstrukcijo. Notranjost je bila zelo špartanska in urejena v slogu oblikovne šole Bauhaus.

10. maja 1931 je vlak prvič vozil hitreje od 200 kilometrov na uro, potem pa se je odpeljal na turnejo po Nemčiji. 21. junija 1931 je na progi med Berlinom in Hamburgom vozil 230 kilometrov na uro in dosegel rekord, ki ga vse do leta 1954 ni presegel noben drug vlak, še vedno pa velja za rekord v vožnji tirnega vozila z bencinskim motorjem.

Leta 1932 je Knuckenberg vlak močno modificiral in mu izdelal nov prednji del z dvoosnim vozičkom. BMW-jev letalski motor je obdržal, vendar je njegovo moč hidravlično prenašal na kolesa prednjega vozička. Namesto odstranjenega vijaka so pritrdili koničasti pokrov. Tako spremenjeni vlak je v začetku leta 1933 dosegel hitrost 180 kilometrov na uro.

Državne železnice so leta 1933 opustile projekt in se posvetile razvoju bolj uporabnega hitrega vlaka "Fliegender Hamburger" (Leteči Hamburžan), pri katerem so izkoristile tudi s "Schienenzeppelinom" pridobljene izkušnje. Kruckenberg pa je svoj vlak še enkrat predelal in vanj namesto BMW-jevega vgradil Maybachov motor.

Julija 1934 so ga državne železnice odkupile, leta 1939 pa so ga razdrli in material porabili v vojne namene.