Dve evropski organizaciji, ki bdita nad varnostjo vozil in cest - Euro NCAP (European New Car Assessment Programme) in EuroRAP (European Road Assessment Programme) – sta pred kratkim pripravili poročilo oziroma izhodišča za nadaljnjo razpravo in ukrepanje v zvezi s kompatibilnostjo cestne infrastrukture in sodobnih avtomobilskih tehnologij.

Na evropskih cestah se namreč povečuje število vozil, ki so sposobna brati cestne oznake in ostalo prometno signalizacijo, vendar pa je delovanje avtomobilskih sistemov močno vezano tudi na dejansko stanje infrastrukture. Zadnja je ključnega pomena predvsem za sisteme, ki voznike opozarjajo na nenamerno zapuščanje voznega pasu in sisteme, ki berejo prometno signalizacijo in o njej obvestijo voznika oziroma v nekaterih primerih tudi samodejno ukrepajo.

Različne tehnologije, enake zahteve
Kljub številnim tehničnim razlikam v sami zasnovi sistemov različnih izdelovalcev ter načinih oziroma stopnjah opozarjanja in ukrepanja, jim je skupno to, da na nek način »berejo« oznake na cestišču ali ob njem, kar pomeni da morajo te oznake slediti določenim standardom, sicer jih avtomobilski umetni možgani ne bodo prepoznali. Strokovnjaki v zvezi s tem opozarjajo, da nikakor ne gre le za samo fizično podobo oznak, ampak tudi za njihovo umestitev v prostor ter njihovo stanje povezano z uporabo.

Kljub temu, da gre za nove tehnologije, v zvezi s cestno signalizacijo v bistvu še vedno veljajo osnovna pravila, ki so v veljavi že od začetka uvajanja prometnih oznak. To med drugim pomeni, da morajo biti hitro in jasno prepoznavne, razumljive vsem voznikom in redno vzdrževane oziroma pravočasno zamenjane.

Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost
Izdelovalci avtomobilov oziroma sistemov za opozarjanje na menjavo voznega pasu so glede na dosedanje izkušnje že definirali tri skupine dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost omenjenih sistemov. Na delovanje najbolj vpliva stanje cestišča glede na vremenske razmere, torej prekritost talnih oznak s snegom, ledom ali vodo, v isto skupino pa se uvrščajo še podvajanje oznak in slabo izbrisane stare oznake. Manjši vpliv na zaznavanje talnih oznak imajo struktura asfalta, linija in meje med več voznimi pasovi. Še najmanj pa vpliva na delovanje sistema za zaznavanje talnih oznak odstopanje od standardov širine, seveda le v primeru, da so dobro vidne.

V štiri skupine pa so razdeljeni dejavniki, ki vplivajo na prepoznavanje prometnih znakov. Sistemi za branje znakov imajo tako največ težav s poškodovanimi ali popisanimi znaki, neustrezno postavitvijo ali prekrivanjem, na primer z obcestnim rastjem. V drugo skupino sodijo dejavniki kot so oznake na vzporednih cestah, napačna fizična postavitev in kot površine znaka glede na vozni pas. V tretjo skupino sodijo kakovost površine prometnega znaka, razlike med izvedbo v posameznih državah, oblika in barva. Najmanj težav pa naj bi imeli sistemi za prepoznavanje z več znaki na enem mestu oziroma drogu in osvetlitvijo okolice.

Poziv k doslednejšemu upoštevanju standardov
Kljub temu, da standarde za prometno signalizacijo okvirno že določa »Dunajska konvencija o cestnem prometu«, pa so lahko razlike med posameznimi državami zelo velike in zato je poročilo obeh evropskih organizacij, ki se ukvarjata z varnostjo vozil in cest, tudi izhodišče za nadaljnjo razpravo in ukrepanje. Do aprila 2014 želijo tako zbrati odzive in nato nadaljevati z usklajevanjem standardov oziroma izvedbo predlogov, ki se nanašajo na poenotenje standardov in doslednejše izvajanje dogovorjenega.

Eden izmed glavnih predlogov je natančnejša definicija in uskladitev podobe ključnih prometnih znakov, kot so na primer ustavi, križišče s prednostno cesto, prepovedano zavijanje … Določili naj bi tudi skupna pravila za fizično postavitev znakov, hkrati pa pozivajo k uporabi bolj kakovostnih materialov za izdelavo znakov in rednejšemu vzdrževanju. Poseben izziv, ki je pred izdelovalci cestne signalizacije pa je uskladitev standardov za izdelavo spremenljivih prometnih znakov, ki jih sistemi za samodejno prepoznavanje pogosto ne zaznajo.