Leta 1951 je Jaguar na dirki 24 ur le Mansa zmagal z dirkalnikom XK 120C. Črka C je bila kratica za "competition" (tekmovanje). Ko je enak avtomobil v Le Mansu zmagal tudi leta 1953, je bil že splošno znan pod imenom C-type, kar so pri Jaguarju obdržali kot oznako za športne avtomobile. Sledil mu je jaguar D-type, ki je Le Mans osvojil v letih 1955, 1956 in 1957.

Oba dirkalnika je poganjal znameniti šestvaljni motor XK, ki so mu postopoma povečevali moč. Tudi ko so razvili kolutne zavore in neposredni vbrizg goriva, so novosti najprej preizkusili na teh avtomobilih.

Največji prispevek dirkalnim lastnostim tipov C in D, njuna aerodinamična oblika, pa ni prišel iz avtomobilske, ampak iz letalske industrije. Oblike jima je namreč ukrojil letalski inženir Malcolm Sayer. Oba je oblikoval tako, da sta zrak rezala tudi pri najvišjih hitrostih, ki so v primeru tipa D lahko dosegle 314 kilometrov na uro. Učinkovitost in aerodinamičnost Sayerjeve karoserijske zasnove je Jaguarjem dala prednost, ki so jo tekmeci le stežka dosegli.

Naslednik dirkalnikov

A oblika ni bila le učinkovita. Športni Jaguarji so bili namreč tudi med najlepšimi avtomobili svojega časa. Ko so začeli razvijati "civilni" športni avtomobil, ki naj bi se zgledovali po Jaguarjevih dirkalnih avtomobilih, je bilo jasno, da bo pri njegovem oblikovanju imel glavno besedo Sayer.

Novi športni avtomobil, ki so ga leta 1961 predstavili v New Yorku in je takoj vzbudil izjemno zanimanje, je nosil ime, ki ga je neposredno povezovalo z njegovima prednikoma: E-type. Za nizek in podolgovat aerodinamično zaobljeni avtomobil, ki je bil na voljo kot dvosedi roadster ali lepo uravnoteženi kupe, sta bila značilna predvsem maska hladilnika, ki je bila bolj podobna letalskemu vstopniku za zrak, ter lepo zaobljene krivulje, ki so segale čez kolesne odprtine. S svojo obliko je imenitno izražal dirkalno dediščino.

Udobna in funkcionalna kabina

Sayer je imel glavno besedo pri aerodinamiki in eleganci zunanjih oblik, notranjost pa je bila popolnoma v domeni Jaguarjevega ustanovitelja Williama Lionsa. Namesto špartanske notranjosti, s katero bi bili zadovoljni dirkači na dirki 24 ur Le Mansa, je bil kokpit jaguarja E-type udoben in funkcionalen prostor za voznika in njegovega sopotnika. Z njim je bilo mogoče brez zadrege križariti po ulicah mondenih središč. Jaguarju je torej uspelo v njem združiti dirkalne lastnosti športnih prednikov in udobje cestnih limuzin, tekmece pa je presenetil tudi z razmeroma ugodno ceno.

Jaguar E-type, ki ga je gnal 265-'konjski' 3,8-litrski motor XK, je jasno kazal navezanost na model D-type. Tehnična osnova je bila podobna prednikovi, ki je imel na samonosno karoserijo spredaj pritrjeno pomožno ogrodje iz cevi, na katerega je bil vgrajen motor. V nasprotju s prednikom je bila samonosna karoserija podaljšana vse do zadka, da je omogočila namestitev novih posamičnih obes koles.

Zmogljivosti so popolnoma ustrezale videzu in tehnični zasnovi. Dosegel je največjo hitrost 240 kilometrov na uro in z novo zadnjo premo s posamičnimi obesami postavil tudi merila za poznejše "navadne" avtomobile. Ko je zapeljal na dirkalne steze, je takoj postal neposredni tekmec celo imenitnemu ferrariju 250GT.