V Triglavovi digitalni delavnici za motoriste smo s psihologinjo Irmo Župan, motoristom inštruktorjem in predsednikom AMZS-ja Andrejem Brglezom ter radijskim voditeljem Mihom Šaleharjem iskali odgovore na vprašanja, na katera nam skopa statistika ne da odgovora: kaj se dogaja v motoristovi glavi med vožnjo, zakaj motoristi tvegajo, katerim motoristom se dogajajo nesreče, katere napake na infrastrukturi zaznavajo presojevalci motorističnih nesreč in katere podatke še potrebujemo, da bomo bolje razumeli anatomijo motoristove vožnje, ter kako jih bomo pridobili.

Črna slovenska statistika

Slovenska statistika kaže, da je vožnja z motociklom, upoštevajoč število prevoženih kilometrov, stokrat nevarnejša kot vožnja z avtomobilom. Lanska črna statistika ugotavlja skokovit porast umrlih v prometnih nesrečah med motoristi. V letu 2021 je namreč na naših cestah umrlo 33 motoristov, 11 več kot v letu 2020, v zadnjih petih letih pa skupno kar 125. Kljub tej uradni statistiki pa o njenem ozadju oziroma o tem, kaj se dogaja z motoristom pred nesrečo, ne vemo dovolj. Pomanjkanje podatkov o motoristu, njegovem vedenju in dogajanju med vožnjo pa otežuje načrtovanje učinkovitejših ukrepov za povečanje varnosti motoristov.

Koktejl hormonov nas hitro preplavi

Irma Župan, psihologinja, psihoterapevtka in dolgoletna motoristka, se je v svoji poklicni karieri pogovarjala s številnimi motoristi, ki so bili udeleženi v prometni nesreči: "Nihče ne more s prstom pokazati na razlog, da se je nekaj zgodilo. Mi imamo v statistiki pod razlogi za prometno nesrečo na primer zapisano nenadna sprememba smeri vožnje, ni pa raziskano, zakaj se je to zgodilo. Vožnja motorja je adrenalinsko doživetje, podobno kot pri drugih adrenalinskih športih. Občutek, da si živ, koktajl hormonov nas lahko hitro preplavi in pride do pretiranega izločanja hormona užitka. Če je tega hormona preveč, lahko pride tudi do halucinacij in zamrznitve. Tako hormoni vplivajo na delovanje naših možganov. Zavedati se je treba, da je tempo življenja hiter, veliko smo pod stresom. To pomeni, da je v našem telesu noč in dan povišana raven stresnih hormonov, to je na primer adrenalin. Ti hormoni poskrbijo, da vsi organi delujejo hitreje. Potem pa pride konec tedna in se odločimo, da se gremo na motor sprostit. V telesu pa je raven stresnih hormonov še vedno zelo visoka. Ne obstaja gumb, da bi to ugasnili in vklopili sistem, da bi mirno, brez stresa vozili motor. Vožnja motorja je že sama po sebi nevarna, če temu dodamo še užitek, nam hormoni sporočajo, da smo bolj živi, da je to tisto, kar je življenje. Zato lahko pride do preboja kritične točke. Ampak tega se mi ne zavedamo, zato se je tako težko prej ustaviti."

Ali sploh lahko rečemo, da se gremo sprostit? Psihologinja pravi: "Jaz bi rekla, da ne. Če govorimo nevrotično, sproščenost pomeni, da se namesto stresnih hormonov vklopi parasimpatično živčevje in nas na neki način umirja."

Na srečo ne računa več

Andrej Brglez velja za enega najbolj priznanih strokovnjakov na področju motociklizma pri nas. Predsednik AMZS-ja je na Triglavovi delavnici za Avtomobilnost povedal: "Po treh desetletjih testiranja motociklov, po več sto različnih motociklih, ki sem jih preizkusil na različnih koncih sveta, na dirkališčih, različnih cestah, puščavah, gozdovih, se mi v resnici zdi, da vem samo nekaj – da sem začel motovožnjo s tremi osnovnimi gradniki – z nekaj znanja, nekaj pameti ali razuma in z veliko zalogo sreče. Na srečo vem, da ne bi smel računati niti danes, niti ne bi smel na srečo računati takrat. Danes so gradniki enaki. Danes imam bistveno več znanja kot takrat, na razum upam, da se je nekoliko oplemenitil, na srečo pa sploh ne računam več. Hvaležen sem, kadar se pojavi in mi pomaga na poti. Razlika je, kako dojemam stresne situacije. Pri 20 letih sem se na testiranju motociklov vsako leto vsaj desetkrat ujel v kakšno zelo nevarno situacijo. Takrat sem si vedno, ko sem se izognil padcu ali trku, rekel, blizu je bilo, gremo naprej. Ko se mi to zgodi zdaj, zgodi pa se mi še vedno, vendar pa enkrat ali dvakrat na leto, se ustavim, vdihnem in se vprašam, kaj je meni tega sploh treba ..."

V nekem trenutku se je ustavil

Svoje izkušnje na motociklu nam je zaupal tudi Miha Šalehar, radijski voditelj in strasten motorist: "Ne vem, ali sploh že obstaja kakšen psihološki profil motociklista, ampak motor je en tak ego moment, ki te večkrat pelje v območja, v katerih ni več prijetno. Zdi se mi, da če bi se naučil obvladovati te situacije, je to velik plus. Primer, greš s prijateljem, ki ima malo hitrejši tempo, ti si ves čas v težavah, na meji, ki niso dokazljive, kaj se zgodi, ko ti nekoga loviš. Kako se temu upreti? Osebno to v veliki meri preprečujem tako, da se zelo veliko rad vozim sam, kadar pa se vozim v dvoje, se vozim z ljudmi, s katerimi imam podobne navade, tempo in jim zaupam. Rad se vozim zadaj, da imam prosto pot, tudi če tisti pred mano pospeši. Rad sem na varni strani. Lani se mi je zgodilo, da sem vozil za dvema motoristoma in sem v nekem trenutku ugotovil, da vozimo nevarno. Sploh za prvega me je bilo strah, ker je v nepreglednih ovinkih počel neumnosti. V nekem trenutku sem naredil premor, se ustavil na ovinku pri klopci in pozneje brez pritiskov vrstnikov nadaljeval pot. To se mi je zdela dobra odločitev. Ne poznam statistike, pri smučanju pa se mi je nesreča vedno zgodila na zadnji vožnji, enako z gorskim kolesom. Pri motorjih je to po navadi pozno popoldan. Takrat se je treba znati ustaviti."