V Zwickauu je imel pred drugo svetovno vojno svoje obrate nemški Auto-Union, ki je tam izdeloval prestižne audije in horche, pa tudi bolj ljudske DKW-je. DKW-jev predvojni model je na začetku izdelovalo tudi podjetje VEB Sachsenring Automobilwerke Zwickau, ki je po umiku zavezniške prepovedi izdelovanja avtomobilov v Nemčiji leta 1949 nastalo iz tistega, čemur so v Zwickau prizanesli uničenje v drugi svetovni vojni in zaplembe zaveznikov po njej. Podjetje je leta 1949 poleg traktorjev začelo pod imenom IFA F8 izdelovati neuradno licenco predvojnega DKW, pod imenom IFA F9 pa še pred vojno razvit avtomobil s sodobnejšo obliko in trivaljnim dvotaktnim motorjem.

Vzporedno z izdelovanjem teh dveh modelov je skupina avtomobilskih inženirjev, ki so po vojni ostali na Saškem, razvijala tehnologijo, ki naj bi odpravila težave s preskrbo z jeklom. Osrednja Nemčija, kar je Demokratična republika Nemčija v bistvu bila, saj je predvojna vzhodna Nemčija po vojni postala del Poljske, je bila odrezana od bogatih nahajališč rudnin v Šleziji in Porurju, železo, ki ga je sama pridobivala, pa je potrebovala za nujnejše potrebe. Inženirji v Sachsenringu so težave rešili z mešanico bombažnih odpadkov in fenolne smole, ki so jo poimenovali "duroplast" in je postala osnovna surovina za izdelavo avtomobilskih karoserij.

Hibridi med motocikli in avtomobili kot vzor

V štiridesetih in petdesetih letih so bila na evropskih cestah pogosta majhna vozila, nekakšni hibridi med avtomobili in motocikli. Te si je za vzor vzela vlada DDR, ki se je leta 1953 odločila za razvoj sicer pravega, vendar majhnega avtomobila P 50 (P kot plastika, 50 kot 500 ccm). Avtomobil naj bi imel dva sedeža spredaj in dva zadaj, težak naj bi bil do 600 kg, porabil naj bi 5,5 l goriva na 100 km, njegova karoserija pa naj bi bila iz umetnega materiala. Avtomobil naj bi bil tudi preprost za vzdrževanje. Po dobrem letu je bil pripravljen, vendar so zaradi težav z uvajanjem v proizvodnjo leta 1955 začeli izdelovati na predvojnem modelu sloneč avtomobil IFA P70 Zwickau.

Model P50, prvi pravi trabant, je proizvodne dvorane zapustil novembra 1957. Glavna značilnost novega modela, ki ga je poganjal dvovaljni zračno hlajeni dvotaktni motor z močjo 18 'konjev', je bila karoserija, izdelana iz "duroplasta". Postopek izdelave duroplasta je bil dokaj preprost. Bombažne ostanke so najprej stisnili v fliš, potem pa grobo obrezane kose fliša dali v stiskalnico in nanje potresli fenolno smolo. Zgornje površine kalupa v stiskalnici so bile izdelane iz trde gume, spodnje iz jekla, vse pa je ogrevala para. Zmes so v taki stiskalnici stiskali dobrih deset minut, potem pa je bil karoserijski del izdelan.

Zanesljiv in netežaven avtomobil

Trabant si je kmalu pridobil sloves zanesljivega in netežavnega avtomobila, ki se ga je dalo poceni popraviti s preprostim orodjem in razvitim smislom za improvizacijo. Iz želje po večjem udobju je leta 1962 nastal izboljšani model P60, leta 1964 pa je prvi Trabant dobil naslednika z imenom IFA P 601 z novo izboljšano karoserijo in izboljšanim 600-kubičnim motorjem z močjo 23 'konjev'. Ta model trabanta v več različicah so z manjšimi spremembami izdelovali vse do konca, saj se je razvoj v Sachsenringu z njim praktično ustavil.

Vzhodni Nemčiji je stalno primanjkovalo denarja za razvoj avtomobilov, zato so vsi poskusi, da bi P 601 dobil naslednika, neslavno propadli. Med njimi je bilo tudi nekaj zelo obetavnih. Že leta 1967 naj bi začeli izdelovati zelo napredni model P 603 z Wanklovim motorjem, vendar vlada ni imela sredstev za zagon proizvodnje in od optimističnih načrtov je ostal le leseni model.

V osemdesetih letih je bil tik pred serijsko izdelavo celo zelo varčen dizelski motor, vendar je na koncu edini pravi naslednik trabanta P 601 leta 1988 postal trabant 1,1 z Volkswagnovim štiritaktnim motorjem, ki so ga šaljivci poimenovali "mumija s pacemakerjem". Leta 1991 so trabante na tekočih trakovih tovarne v Zwickau končno zamenjali volkswagni poli.

Vzhodni Nemci obvladajo posel

O trabantih je krožila tudi vrsta šal, kot je denimo tale. Neki teksaški naftni mogotec je menda slišal, da v Vzhodni Nemčiji izdelujejo avtomobile, ki so tako priljubljeni, da njihovi naročniki nanje čakajo več let. Radoveden je v tovarno v Zwickau takoj poslal ček in se pripravil na dolgo čakanje. Direktorji tovarne, ki so začutili propagandni učinek milijarderjevega naročila, so mu poslali prvi avtomobil s tekočega traku in dobrih štirinajst dni pozneje se je že takole hvalil: "Naročil sem si enega od tistih trabijev, na katere Vzhodni Nemci čakajo ducat let. In veš kaj. Ti Vzhodni Nemci so tako učinkoviti. Prejšnji teden so mi že poslali majhen plastični model, da si bom laže predstavljal, kaj čakam."