Nacionalno združenje uslužbencev mestnih transportnih sistemov NACTO, v katerega je vključenih 25 velikih in 41 manjših ameriških mest, izhaja iz predpostavke, da so v prvi polovici dvajsetega stoletja mesta izvajala velike modernizacijske projekte, ki so služili temu, da v mesta spustijo avtomobile, ki so jim prilagajali ulice in druge javne prostore. Krajina, ki jo je oblikovala odvisnost od avtomobila, je vodila k povečanju rasne in gospodarske segregacije, povečanemu številu žrtev prometnih nesreč, vse daljšim dnevnim vožnjam ter porastu globalnih emisij in temperatur.

V NATCU so izračunali, kaj bi bilo potrebno, da bi lahko 10.000 ljudi v mesto pripotovalo v dobri uri. Če bi se ti vozili v tipičnih avtomobilih na konvencionalni vpadnici, bi ta morala imeti 13 voznih pasov, na katerih bi se v eni uri zvrstilo 800 vozil. To pa je velikanska investicija, ki zahteva tudi veliko prostora, ki ga v velikih mestih ni mogoče zagotoviti. Hkrati tudi močno obremenjuje okolje.

Avtonomni avtomobili niso rešitev

S svojim dokumentom bi radi v prihodnje omilili posledice takšnega razvoja v avtomobilski dobi, zato prihodnosti ne vidijo v avtonomnih avtomobilih. Če se bodo tehnologije avtonomne vožnje, navajajo, fokusirale na zasebne avtomobile in vozila za enega potnika, bodo še povečale prometne zastoje in žrtve v prometnih nesrečah, še bolj povečale rasno in gospodarsko neenakost in nam še bolj otežile spopadanje s podnebnimi spremembami. Da bi se izognili takšnemu scenariju, morajo mesta po njihovem mnenju podpirati prevozna sredstva, ki so ljudem prosto na voljo. To pa niso vožnja z avtomobilom, ampak hoja, kolesarjenje, vožnja s skiroji in podobno ter seveda sredstva, ki ljudem omogočajo počitek.

V nasprotju z zgoraj povedanim bi za prevoz enakega števila ljudi v eni uri z avtobusi zadostovala le dva vozna pasova, manjše pa bi bile tudi druge neželene posledice prometa. Potovanje z avtobusom poleg tega zahteva, da ljudje pridejo k njemu na avtobusno postajo, v nasprotju s taksiji in podobnimi prevozniki, ki pridejo k svoji stranki. Avtobusi in druga sredstva javnega prometa poleg tega zapolnijo ravno tisto vrzel, ki je zaradi predolgih razdalj ne morejo hoja, kolesarjenje in podobni "počasni" načini potovanja.

Študija sicer predvideva tudi določene ukrepe za odganjanje avtomobilov iz mest, kakršne so občutne tarife za vožnjo v središča, parkiranje in druge opravke z avtomobilom, optimizirati pa poskuša tudi dostavo tovora in poštnih pošiljk, ki se ji ne bo mogoče izogniti.