Tip 2 je na ceste prvič zapeljal leta 1950, a je imel za seboj tri leta razvoja, ki ga je sprožila trgovska domislica. Kot pravijo pri Volkswagnu, se ga je menda, ko je videl motorizirana tovarniška vozila za interne prevoze avtomobilskih delov, domislil njihov nizozemski uvoznik Ben Pon in aprila 1947 zanj tudi narisal prve skice.

Na osnovi Ponovih skic so izdelali prvi prototip, ki pa ni dovolj uspešno rezal zraka, zato so ga obdelali v vetrovniku univerze v Braunschweigu. Obdelava se je izplačala, saj je aerodinamika tipa 2 kljub večji čelni površini in precej oglati obliki presegla celo hroščevo. Po treh letih razvoja je novinec prvič zapustil wolfsburško tovarno in kmalu postal eno prvih zares uspešnih lahkih komercialnih vozil.

Zasnovo, pri kateri je motor v zadku poganjal kolesi na zadnji osi, voznik pa je sedel neposredno nad prednjo premo, je posnemalo kar nekaj avtomobilskih tovarn. Njena prednost je bila predvsem v tem, da sta masi motorja zadaj in potnikov na prednjih sedežih razmeroma enakomerno obremenili prednjo in zadnjo premo ter pripomogli k boljšim voznim lastnostim.

Drugi trend, ki ga tip 2 sicer ni ravno sprožil, vsekakor pa mu je dal precej zagona, so bila dobro opremljena lahka komercialna vozila za prevoz ljudi. V tej vlogi se je v šestdesetih letih najprej pojavil v Združenih državah Amerike.

Tako kot hrošča je tudi tip 2 poganjal zračno hlajeni 1,2-litrski bokserski motor z močjo 18 kilovatov. Leta 1955 je postala standardna 22-kilovatna različica motorja, leta 1959 pa se je pojavil 30-kilovatni motor. Ta se je izkazal za tako težavnega, da so ga hitro zamenjali z izboljšanim. V tip 2 so vgrajevali tudi večji 1,5-litrski motor z močjo od 31 do 38 kW.

Prvo generacijo tipa 2, pri kateri je bilo vetrobransko steklo razdeljeno na značilna dva dela, so izdelovali od marca 1950 do konca leta 1967, potem pa ga je nasledil precej prenovljeni, a v bistvu podoben transporter druge generacije.