V dveh hotelskih kuhinjah dela trideset ljudi. Slišati je različne jezike. "Včasih ruščino, včasih angleščino ali slovenščino. Prej je bilo tu veliko Italijanov, zato se je govorilo italijansko. Jezik, ki ga govorijo vsi, pa je angleščina, zato da smo prepričani, da se pravilno razumemo," pripoveduje Komnen Bakić, ki zadnja tri leta domuje v Sloveniji.

Pot ga je peljala iz Črne gore najprej v Beograd. Tam je končal študij gastronomije, pozneje pa je opravil specializacijo v londonskem Ritzu. Zadnja tri leta dela kot šef kuhinje v ljubljanskem Intercontinentalu. "To je bil zame velik izziv, zato sem se odločil, da bom prišel sem in poskusil. Kaže, da mi je uspelo."

Odločilno zaupanje profesorja

Šestintridesetletni Komnen uspeha ni dosegel čez noč. Kot je rekel, je bilo odločilno zaupanje profesorja Rakočevića iz Podgorice vanj, v njegovo znanje in nadarjenost, pozneje pa je sam razvil discipliniranost in vztrajnost. "Dejal mi je, da sem zelo dober in da moram vztrajati." Da bi pridobil ustrezne izkušnje, je po končanem študiju delal tudi po 16 ur na dan.

V prostem času tudi filozof

S filozofijo, ki jo ima rad že iz srednje šole, se ukvarja v prostem času. "Filozofija je zelo lepa ali vsaj meni dobro dene. Morda jo bom še študiral, nikoli se ne ve." Nad slovensko kuhinjo je navdušen, posebno rad ima ričet. Obiskovalcu, namenjenem v njegovo domovino, pa bi priporočil preprosto, a okusno hrano. "Seveda priporočam katero od jedi iz mojih krajev. Doma sem iz Kolašina. Ko pridem tja, vedno jem 'cicvaro' ali polento." Vprašali smo ga še, kdo bolje kuha – moški ali ženske. "Menda so moški boljši kuharji, a po mojem so zelo dobre tudi ženske, moški mogoče to delajo z več strasti." In spravljivo pristavi, da to morda velja danes, najbolje pa so vendarle kuhale naše stare mame.