Gospod Kuhar za potrebe letošnjega Sladolenta pripravlja tortico iz kuskusa s patagonsko kozico v vinski omaki z limonino travo, krožnik, s katerim razkaže svojo svetovljansko širino, in omleto z lisičkami kot kreativni izraz slovenske tradicionalne kuharije. Andrej Kuhar je eden tistih veteranov, ki jih Uroš in Violeta Mencinger, idejni vodji štiriletnega Sladolenta, pripeljeta na svoj kulinarični oder, in jih postavita ob bok mlajšim, vzhajajočim zvezdnikom vse živahnejše slovenske kulinarične scene.

Letos sta bila to denimo ob Kuharju Luka Nagode in Urša Dvoraček iz ljubljanske Lude. Bistro, ki so ga nekateri ob njegovem odprtju zaradi modernega koncepta in dovršene trendovske podobe nekateri odpravljali kot "še en hipsterski ljubljanski lokal več", se je v slabem letu dni izkazal kot eden kreativnejših v mestu.

Za kar gre zasluga predvsem entuziastičnemu dvojcu, ki v svojem selektivnem meniju rada preigravata recepte največjih kuharskih mojstrov, kot je denimo Heston Blumenthal, katerega recept je tudi bolonjska omaka, ki sta jo prejšnji večer do 1h ponoči kuhala Luka in Urška. Da pa se ne bi kdo pritoževal, da je po 3,5 evra dragi kreaciji ostal lačen, pa razpolovljeno štručko pod velikodušno odmerjeno plastjo bolonjske omake okrepita še z zelo ljudsko klasiko z ameriškega juga - pimentom (gre za mešanico različnih sirov in majoneze).

Odojek na Lentu
Svoj sendvič en pult stran pripravlja tudi Damjan Fink iz ljubljanske Gostilne na Gradu, kjer radi preigravajo slovenske klasike, pri tem pa eksperimentirajo bolj s kombinacijami in tehnikami kot pa z recepturami ali surovinami. Fink tako timijanov kruhek bogato obloži s kremasto peno iz pečenih paprik, majonezo in mladim odojkom s hrustljavo skorjico, ki ga reže pred obiskovalci.

Za sladico gospa Fink, Damjanova desna roka, čokoladni ganache z meringo lepo zaokroži s svežim jagodičevjem in odišavljeno sladko peno.

Mali poligon okusov in mojstrov
"Redno prihajava na Sladolent, krasno je. Prav tu sva izvedela za nekatere vrhunske slovenske restavracije in vinarje," nam v nedeljo razlagata avstrijska zakonca srednjih let, medtem ko taktično, z nemško varčnostjo že pol ure izbirata, oprezata in špegata v krožnike, kdo bo vreden njunega bona za 3,5 evra. "V Hiši Franko je wunderschön, Zemono je so wunderbar ... in Goriška Brda! Obožujeva Klinca," še kar razpredata, medtem ko razmišljata, ali bo boljši Bratovžev jagenjček, dimljeni mesni sir bolj "divjega" Davida Vračka iz mariborske restavracije Mak ali pa "bio topla mal'ca" še enega posebneža, Tomaža Bolke iz Krištofa.

Ob koncu našega druženja ob kozarcu Moviinega merlota 2008, nedeljskega vina večera, še kar tuhtata, mi pa že preizkušamo manj vegansko zveneč Krištofov eko sendvič, sestavljen iz bio pesinega kruha s čebulo, krškopoljca, mangalice in gorčično pak choi solato, domiselno zavit kar v kopijo Mencingerjeve recenzije Krištofa (pet sončkov!). Tudi pri JB-ju, ki je okrepil sile s sinom Tomažem, posežemo po mesni opciji (različica njegovega aktualnega krožnika iz matične restavracije) - pečenem jagenjčku z zelišči v mrežici in z zeljnimi krpicami. Preverjena klasika brez eksperimentiranj, ki pa jo mlajši konkurenti še vseeno težko dosegajo.

Čeprav tudi Bratovževa jagodna kombinacija ni videti slabo, se po sladico raje napotimo k Vračku, ker pač moramo preveriti, ali se iz pšeničnega zdroba res da ustvariti kaj omembe vrednega. Očitno se da. Vračkovi "griesflameri" so namreč precej sofisticirana in dobro zakamuflirana variacija ene bolj konvencionalnih slovenskih (otroških?) jedi, pri čemer je mojster zdrobov zvitek obogatil s pomarančo in rabarbaro.

Od klobasic do nudljev
"Za oba Kobjeglavina krožnika že lahko rečem, da sta izvrstna," nas na zadnji večer našega degustiranja na Sladolentu pozdravi Violeta Mencinger, medtem ko njen soprog in poslovni partner s fotografskim objektivom že ovekovečuje krožnike naslednjega gostujočega kuharja. Simo Komel, ki ustvarja v Gostilni Kobjeglava v Štanjelu, je s svojim "hot lambom", domačo jagnječjo klobasico s solato in kečapom, res konkuriral za krožnik večera, pa tudi njegov "goveji Q-sendvič" s še rožnatim rostbifom, redkvico in berivko je bil nadvse okusen.

Vseeno pa je bila ponedeljkova konkurenca kar huda - pa čeprav je bil na papirju ta dan videti manj zvezdniško od prejšnjih, zlasti uvodnega s 3 chefi (Bine Volčič, Uroš Štefelin, Igor Jagodic), ki je podrl vse rekorde Sladolenta. Tokyo Piknik je tako komaj dohajal vrste, ki so se vile za njihov slastni yaki udon (japonski nudlji v piščančji ali vege različici), medtem ko je bil kara-age, v riževi moki ocvrt piščanec, iz sekcije manj zahtevnih jedi.

Navdušil je tudi Sebastjan Kovačič iz vse bolj vzpenjajoče se primorske Hiše Torkla, ki je sofisticirani, restavracijski predjedi (millefoglie z jetrno pašteto s tartufi, čipsom pancete in čebulno marmelado) nasproti postavil slovensko klasiko - polnjeno papriko. Mini papričica je bila v Torklini izvedbi polnjena z dehtečim račjim confitom in potopljena v krepko korenčkovo-paradižnikovo omako, družbo pa ji je na krožniku delal še kremasti krompirjev pire. Da pa bi morda to lahko bila jed večera, smo razmišljali skupaj z gostujočima vinarjema - Boštjanom Protnerjem iz Hiše Joannes (predstavljal se je z renskim rizlingom 2010) in Andrejem Cepom iz Gordie, ki je s svojim belim (2011) poskrbel za oranžne zaprisežence na Sladolentu.

Glede na svetlobno hitrost, s katero vsako leto raste Sladolent, poligon vrhunske ulične hrane, kot jo vidijo največji kuharski mojstri pri nas, sta Mencingerja, ki sta s projektom tudi želela razbliniti mit, da se ob Dravi jejo samo čevapi, za letošnji Lent načrtovala še več. Med drugim sta razmišljala o gostih iz tujine, pa o seminarju o slovenski kulinariki, a nazadnje so finance Lent in z njim Sladolent oklestile, tako da sta v le devet dni spravila kar se da največ. Praktično vsi najboljši kuharji, z redkimi izjemami, se bodo zvrstili na promenadi ob Dravi (Bratovž, Kuhar, Tomaž Kavčič, 3 chefi, Marko Pavčnik, Borut Jovan, Gregor Vračko, Luka Košir). Ujamete jih lahko še do nedelje do polnoči.