Na stotine predstavnikov stroke je priromalo v to mesto v puščavi, ki se naglo (in nepričakovano) uveljavlja kot ena od novih gastronomskih destinacij sveta.

Več sto kuharskih mojstrov je bilo počaščenih na sredni podelitvi, na kateri je bil za zmagovalca proglašen Rasmus Munk iz Alchemista (København), za njim se je uvrstil španski veteran Albert Adria iz Enigme (Barcelona), na tretje pa Erik Vildgaard iz Jordnaerja (København).

Ena od pomembnejših nagrad, tista po izboru stroke, pa je šla v roke Ani Roš iz Hiše Franko.

Sorodna novica Kako je videti oddih v “najbolj luksuznem hotelu na svetu”

Vidno ganjena Roš je bila sprejeta s stoječim aplavzom za svoj prispevek k postavljanju Slovenije na svetovni gastronomski zemljevid, pri čemer tokrat prvič ni bila edina Slovenka na seznamu Best Chefs, ampak ji družbo delata David Žefran iz kranjskogorske Milke (dve Michelinovi zvezdici) in Luka Košir (ena Michelinova in ena zelena zvezdica) z Griča iz Šentjošta pri Horjulu.

Izbor se ne zdi naključen, saj vse tri restavracije predstavljajo novi val visoke kulinarike, kulinarike, tesno vezane na okolje, v katero so umeščene, promocijo lokalnih izdelkov ter malih pridelovalcev in kmetov ter trajnostni, zeleni razvoj.

Restavracije, v katerih narava in letni časi igrajo veliko vlogo, in restavracije, ki tudi zaradi svoje lokacije in njihove sposobnosti izkoriščanja resnično lahko predstavljajo t. i. "destinacijske restavracije", restavracije, ki so za mednarodne gurmane poglavitni razlog za potovanje v neko državo. In celo okostenela institucija, kot je Michelin, je začela to prepoznavati in nagrajevati.

Da so tovrstne restavracije nagrajene v mestu, kot je Dubaj, kjer je trajnost bližje fatamorgani v puščavi kot pa praksi, je seveda svojevrstna ironija. Ampak dejstvo je, da se Dubaja ne da več ignorirati ali ga odpravljati kot umetno mesto plehkega blišča brez prave vrednosti.

Dubaj kot progresivno mesto?

Sorodna novica Kako odprti Dubaj v pandemiji stavi na vplivneže, turizem in precepljenost

Prvič, ko sem obiskala Dubaj, je bil vrhunec pandemije covida in ves čas me je preveval nekakšen distopičen, surrealni in tesnobnost sprožajoči občutek, ko si se lahko svobodno sprehajal po mestu, skoraj brez vsakih omejitev in represije, v času, ko je bil preostali svet v strogem zaprtju.

Ironično za kraj, ki ga ljudje še vedno povezujejo prav z represijo in vprašljivo demokracijo. Ampak Dubaj, kot je bil nekoč, ni več isti Dubaj.

Priznana libanonska avtorica in kuharica Bethany Kehdy je v pogovoru za MMC za Dubaj pred kratkim dejala, da je trenutno verjetno najprogresivnejše mesto na svetu.

Izjava se je zdela rahlo pretirana, a v resnici ne obstaja veliko primerov krajev, ki bi se bili sposobni tako dobro, preračunljivo in hitro prilagoditi novim priložnostim in usmeritvam, v tem primeru v turizem – v gastronomski turizem.

Dubaj danes je kraj, kjer se lahko sprehajaš naokoli v najbolj pomanjkljivih oblačilih, kjer se alkohol streže in konzumira prav toliko kot v kateri koli "liberalni" državi in kamor hodijo na svoj morski oddih tako arabski šejki kot istospolni pari.

Nova gastronomska destinacija

Dubaj je tudi mesto neštetih restavracij in barov, ki ponujajo vse tipe hrane, od doživljajskih teatralnih performansov (Krasota) do odlične bližnjevzhodne poulične hrane, od najboljše progresivne indijske restavracije (Tresind Studio) do turških mez na obali, od kebabov v starem Dubaju do izpostav največjih kuharskih mojstrov sveta (Niko Romito, Heston Blumenthal, Gaston Acurio, Bjorn Frantzen, Dabiz Munoz …).

Sorodna novica Onkraj kaviarja, tartufov in zlata – kako so Emirati postali gastronomska destinacija

Dubajske oblasti so vložile obsceno količino finančnih sredstev, da so pripeljale največja imena gastronomskega sveta, vključno s kulinaričnimi vodniki in nagradami, kot so Best Chef Awards, 50 Best Bližnji vzhod, Michelin in Gault Millau.

Lahko je biti ciničen ob vsem tem in se spraševati, ali denar res lahko kupi vse, pa kako izprijeno je na neki način ustvariti mrežo restavracij, ki vse po vrsti uvažajo jastoge in zelenjavo z drugega konca sveta in kjer uvažajo celo ledeniški led z Grenlandije.

Ampak težko je ne začutiti odlične energije znotraj te velikodušne in odprte skupnosti kuharskih mojstrov in drugih gostinskih delavcev ter izseljencev in priseljencev (več kot 90 odstotkov prebivalstva Dubaja niso državljani Združenih arabskih emiratov).

Pozabite na ameriški sen, dubajski sen se trenutni zdi precej dosegljivejši, saj daje to 3,8-milijonsko mesto priložnosti Indijcem (Tresind Studio), Palestincem (Bajt Marjam in Sufret Majram), Sircem (Orfali Brothers) ter drugim pogosto marginaliziranim skupnostim, ki so zdaj v samem vrhu ne samo dubajske kulinarične scene, ampak mednarodne.

Krasni, topli ljudje, povezani s skupno ljubeznijo do hrane, gostiteljstva in deljenja svojih zelo edinstvenih zgodb.

Dubaj je tako več kot samo mesto blišča, megalomanskih stavb rekorderk, tartufov, kaviarja in zlatih lističev na krožnikih ter kirurško izklesanih vplivnic ob prelivnih bazenih. Pa čeprav je tudi tega na pretek.