Seveda, vse se vrti okoli hrane. Vsak večer je bilo obiskovalcem in povabljencem na voljo okoli 12 večerij, ki so se odvijale po restavracijah, picerijah, tratorijah in lokalih po središču Vidma, ki so jih v teh štirih dneh zasedli najboljši kuharji iz Italije in sveta.
Tu so bile med drugim tri nekdanje številke 1 na seznamu 50 najboljših restavracij (World's 50 best), Massimo Bottura (Osteria Francescana, Modena), Mauro Colagreco (Mirazur, Azurna obala), Virgilio Martinez in Pia Leon (Central, Lima), pa s tremi Michelinovimi zvezdicami ovenčani Massimiliano Alajmo (Calandre, Padova), Norbert Niederkofler (Atelier Moessmer, Bruneck), Mauro Uliassi (Uliassi, Senigallia), Enrico Crippa (Piaza Duomo, Alba), Andreas Caminada (Schloss Schauenstein, Fürstenau, Švica) in, kot vsako leto, Ana Roš iz Hiše Franko.
V štirih dneh je bilo na družbenih omrežjih objavljenih več fotografij hrane in nazdravljanj, kot so jih vaši pametni telefoni lahko sprocesirali, v Osterii al Cappello, ki vsako leto služi kot nekakšen dnevni štab za goste, pa so postregli neskončno število frik, cotechinov, lazanj in krožnikov pršuta San Daniele.
Za zajtrk so se odpirale steklenice Gravnerja, za posladek je krožil Andrea Tortora s svojim najboljšim panettonejem na svetu.
Najboljši stregli tudi takose in pašto
Mehiški kuharski mojster Santiago Lastra iz restavracije KOL v Londonu (17. restavracija sveta) se je letos odločil, da bo namesto večerje in degustacijskega menija raje v preurejeni kebab prodajalni izdajal tacose al pastor in precej močne margarite, kar je naletelo na odličen odziv.
Še ena posrečena letošnja novost je bila postaviti nekatere najbolj ovenčane kuharje v tovornjake s hrano, kjer so ustvarjali vsak svoje testenine – ni ravno blišč Dubaja, ampak indijski kuharski mojster Himanshu Saini iz dubajske restavracije Tresind Studio (13. restavracija sveta) se je zdel povsem zadovoljen v svoji degradirani vlogi.
Spet tretji so dobili zadolžitev, da na zabavi, ki je vsak večer potekala po večerjah, strežejo polnočne prigrizke in špagete, pri čemer so za koktajle skrbeli nekateri najboljši miksologi v Italiji, vključno z Domenicom Carello (Carico, Milano) in Martino Bonci (Gucci Giardino, Firence).
Kuharji na Ein Prosit tudi brez honorarja
Za časa Ein Prosita, ki ga zaradi bližine vsako leto obišče tudi veliko Slovencev, se Videm spremeni v svetovno gastronomsko prestolnico s toliko Michelinovimi zvezdicami, da je to furlansko mestece videti razsvetljeno kot Rimska cesta. Iskreno bilo bi skoraj obsceno, če ne bi bil dogodek tako spontan, sproščen in pozitiven.
Redkokdaj največji kuharski zvezdniki ne zahtevajo honorarja – a Ein Prosit se je v zadnjih nekaj letih razvil v tako izjemen festival, da morajo na tej točki organizatorji celo zavračati kuharje, ki bi se radi pridružili.
Jasno, (skoraj) vsi se trudijo, da bi pripravili čim boljšo večerjo, a namen Ein Prosita resnično ni tekmovanje ali prikazati popoln degustacijski meni, ampak povezava idej, talentov, različnih narodnosti in kultur kuharjev s celega sveta, ki jih ekipa pronicljivih organizatorjev z obilico logike duhovito poparčka, da skupaj ustvarijo večerjo, katere cena se je običajno gibala okoli 120 evrov.
Praktično vse večerje so bile razprodane v nekaj urah.
Od drobovine do sušija
Če izpostavim samo nekaj posrečenih kombinacij – Diego Rossi iz Trippe v Milanu in Javi Estevez iz Tasquerie v Madridu, obe restavraciji sta znani po odlični pripravi drobovine, sta pripravila večerjo v bolj prvinskem slogu.
Za japonsko večerjo (ena bolj povpraševanih) sta sile združila Jošihiro Narisava iz Tokia in Takahiko Kondo iz Gucci Osterie v Firencah.
Ana Roš je kuhala z dobrima kolegoma Jorgejem Vallejom iz Quintonila in Adreasom Caminado iz Schloss Schauensteina, Bruno Verjus iz Tabla, 3. restavracije sveta, je bdel nad vzhajajočima kanadskima zvezdnikoma iz Pearl Morissette v Niagari.
Prvič so bili na Ein Prositu tudi Južnoafričani, in sicer sta skupaj kuhali ekipi iz Wolfgata in Living Rooma.
Za mešalno mizo Daddy G in Andy Smith
In večerje, ne glede na to, da so bile nekatere resnično izjemne, sploh niso bistvo Ein Prosita, ampak celotno obrobno dogajanje in opazovanje kuharskih zvezdnikov, ko zapustijo štedilnike in ne razglabljajo o pacojetih in termomiksih, ampak se spustijo v strastne razprave, ki segajo od tega, kako skuhati popolno carbonaro, do življenja in ljubezni in samodvomov, literature in filozofije.
Priznam, morda je slednje manj zabavno, ko skušaš na afterpartyju ob glasni glasbi, ki prihaja z mešalne mize Daddy G-ja iz Massive Attacka in Andyja Smitha iz Portisheada, naročiti negroni, ampak še vseeno!
Veliko prostora za novince
Če bi na gastronomskih kongresih pogosto najraje pobegnili iz ene tistih hladnih konferenčnih dvoran, kjer isti chefi že 15. leto zapored podajajo isti govor, in če se vam ob še enem povprečnem degustacijskem meniju več poraja vprašanje, ali je morda vseeno čas, da se karierno preusmerite, je Ein Prosit tisti dogodek, ki vam poda dovolj dober razlog, zakaj je gastronomski svet lahko tako lep in zasvojljiv.
Videmski festival je shajališče kolegov, podobno mislečih ljudi, kuharjev, ki so morda najboljši prijatelji ali pa taki, ki so se prvič spoznali in stkali nove vezi.
Festival tudi daje veliko prostora zanimivim vzhajajočim talentom iz krajev, ki morda sicer ne bi bili nujno vaša prva izbira za gastronomsko destinacijo. Iz odročnih in oddaljenih kotičkov sveta, kot so Južna Afrika in Himalaja, pa Malezija, Ekvador in Kanada in slovenske gore, iz vasic in Andov, iz džungel in obalnih letovišč.
In vsi ti ustvarjalni umi so se zbrali skupaj, kuhali skupaj v majcenih, utesnjenih kuhinjah, na improviziranih žarih na ulici, na gorilnikih v tovornjakih in med njimi je bilo opaziti iskrico, ki se je zdela zelo iskrena. Kar je nekaj, kar je včasih zelo težko najti v svetu, ki mu vse prepogosto diktirajo seznamu in zvezdice in lažni nasmeški.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje