Tovrstni način komedije je zelo priljubljen v tujini - konec koncev te dni v medijih najbolj odmeva "roastanje" Justina Bieberja na televizijskem kanalu Comedy Central. A v slovenskem jeziku še ni našel svojih "junakov" - vse do torkovega večera, ko se je v vlogi "zvezde večera" preizkusil Valič.

Na drugo stran so se usedli stari znanci ljubiteljev (stand-up) komedije Boris Kobal, Ivan Šarić, Lucija Ćirović, Andrea Andrassy, Perica Jerković, Jernej Celec, Gašper Bergant, Mirza Tvrtković in Sašo Stare. V vlogo "roast masterja" pa se je vživel Boštjan Gorenc - Pižama.

Med dveurno predstavo so se spravljali drug na drugega in seveda na Valiča, ki pa jim na koncu ni vrnil z enako mero, kot so vanj letele "puščice". Predvsem je treba izpostaviti nastop Kobala ("Le kako preseči ta inteligentni humor," je že na začetku požel smeh dvorane) ter domislice medijsko najmanj poznanih komikov večera - Berganta in Tvrtkoviča. Oba sta se lotila "roastanja" z neposrednostjo in hitrim tempom podajanja šal.

Potem ko so se glave ohladile in je dvorana Španskih borcev, kjer je potekal "roast", ostala prazna, smo izmenjali nekaj besed z Valičem.

Dan po "roastu" se mi je najprej zastavilo vprašanje: kakšna je bila neprečiščena različica? Koliko ste se avtocenzurirali?
Nekaj, vendar ne veliko. Ko sem končeval svoj del, sem ugotovil, da so nekatere šale napisane samo na podlagi osebnega poznanstva z drugimi komiki in zaradi tega ne bi delovale. Mi je pa malce žal, ker nisem bil bolj oster in brutalen. Upam, da bom lahko še jaz koga kdaj "roastal", da popravim to napako.

Zakaj sploh avtocenzura? Gre za vašo oceno občinstva ali za vaše pomanjkanje drznosti v javnosti?
Gre za sortiranje šal po moči. Če se ti zdi, da določena referenca ne bo uspela, potem je pač ne uporabiš. Vrgel sem ven tudi del, kjer se norčujem iz članka, da sem idejo za Roast ukradel Ladu Bizovičarju, ker se mi je zdelo, da je brez zveze, da to vpletam v svoj dogodek in da za ta članek vseeno ni dovolj ljudi slišalo, da bi lahko šala uspela. Jo pa lahko napišem tu, da bo še moj komentar na ta članek ugledal luč. Šala gre takole:

Pred slabim mescem je v eni od poscanih revij izšel članek, da sem idejo za ta Roast ukradel Ladu Bizovičarju! Nisem bil jaz, 'majke' mi! To idejo so mu ukradli že leta 1970 v Ameriki, tej prasci! Sploh pa nisem mogel bit jaz, ker sem zasut z delom na svojih dveh novih predstavah: Prva se imenuje "Oče", druga pa "Slovenska glasba od A do Z"! Producent teh predstav pa je Švas teater. Kateremu bi se tudi rad zahvalil za to podporo.

Ste povabili Bizovičarja na predstavo oz. se pozdravita, ko se srečata?
Seveda in seveda! Mislim, da je bil ta članek samo stvaritev obremenjenih ljudi, tako da se ne obremenjujem z njim. Sem ga pa hotel pokomentirati.

V vašem primeru: vemo za lase, vemo za nos. Kot ste rekli, vse to so vaše šale iz leta 2011. Zakaj toliko predelav in nadgradenj že slišanih šal?
Leta 2009. In to niso bile predelave ali nadgradnje. To je zmotno mišljenje. Tu je samo tema ista, se pravi to, da imam velik nos. Šal na to pa je lahko milijon, ne da bi bile predelane. To, da so to moje šale, sem pa rekel zato, ker sem jih 'zafrkaval', ne zato, ker bi to bila resnica.

Kdo je vzel šalo v Sloveniji? Mogoče če preoblikujem drugo vprašanje: koliko so šale odraz inteligence občinstva in kako jo je mogoče oceniti?
Uspeh šale je odvisen od razgledanosti, sposobnosti vizualizacije in seveda inteligence, vendar gre tudi za prostorsko umestitev. Neki Namibijec, ki živi v rovtah Afrike, se najbrž ne bo nasmehnil šali na Facebook, medtem ko bo najbrž prasnil v smeh, ko bo govor o problemih s pašo krav.

Za ocenitev občinstva pa je dobro imeti šalo, pri kateri je treba malce premisliti, če jo hočeš razumeti. Če jo vržeš med ljudi v prvih petih minutah svojega nastopa, lahko po reakcijskem času občinstva oceniš, na kateri ravni so. Vendar ta metoda ni 100-odstotno zanesljiva.

Kaj se mora spremeniti v družbi, da ne bo več najvišje toleriran vic o lezbijkah: edini tič, ki ga je držala v rokah, je bil lutka kakaduja?
Ukinitev in pregon rumenega tiska ter "deplehkizacija" vseh medijev! Mediji že dolgo ne poročajo, ampak objavljajo zgodbe, ki bodo prinesle gledanost in klike, s katerimi bodo upravičili vse vsote, ki jim jih njihovi pokrovitelji nakazujejo, da bi lahko vsak otrok vedel, kateri sok mora piti, in vsak odrasel človek vedel, s čim mora prati in kako se mora zavarovati. Namesto da bi mediji izobraževali in premikali stereotipe, poneumljajo, stereotipe pa potrjujejo in spodbujajo - kar konkretno ovira razvoj družbe na boljše! Jaz še vedno ne morem razumeti, da ljudje v prevelikem odstotku popolnoma verjamejo temu, kar ne samo klasični mediji, ampak tudi rumeni mediji napišejo.

Koncept roasta poznamo iz tujine. Po vašem mnenju: koliko se morajo sodelujoči med sabo poznati? Bi bilo lažje ali težje, če se ne bi?
Veliko moraš vedeti o ljudeh, ki jih roastaš. Samo videz ni dovolj! Ni potrebno poznanstvo, da napišeš dobre šale na nekoga.

Kako to, da ste se sploh podali na ta izziv? Koliko časa ste premišljevali o njem?
Zdel se mi je dober izziv, nekaj, česar še nismo naredili. In vedel sem, da se je to Perici pletlo po glavi že nekaj let in da bo to realiziral - z mano ali brez mene. Malce sem bil skeptičen, ker sem dokaj svež na medijski sceni in se roasta po navadi ljudi, ki so že veliko dosegli v življenju, ampak po drugi strani, pa sem hotel biti del takega dogodka, ker mi stand-up veliko pomeni!

Koliko samovšečen ali samozavesten mora imeti nekdo, ki se spusti v to?
(Smeh) Glede na to, da sem moral dve uri poslušati žaljivke na svoj račun, bi moral biti mazohističen samovšečnež. Samozavest je pa zagotovo ključnega pomena, ne samo za Roast, ampak že samo zato, da stopiš na oder!

Za fasado tega "teflona", kot je bilo omenjeno v predstavi, koliko se v vas skriva melanholika?
Popolnoma nič! Melanholija me dolgočasi.

Je to po neki strani grajenje kulta osebnosti? Ali bolj v našem primeru priložnost, da dobi komedija novo obliko in odre?
Mislim, da pri našem "Roastu" ni šlo za grajenje kulta osebnosti, ampak bolj za uprizoritev žanra, ki ga vsi sodelujoči obožujemo. Hoteli smo, da oživi še v našem jeziku in na našem odru.

Med vašimi "roastarji" so bili sodelavci, dobri prijatelji ... Koga bi si pa najmanj želeli, da bi sedel med njimi?
Moja mama. Je dobila že dovolj serviranih, že ko je bila samo v občinstvu. Kaj bi bilo šele, če bi bila na odru?

Med "roasterji" so bili Perica Jerković, Jernej Celec, Gašper Bergant in Sašo Stare, s katerimi ste sodelovali med ustvarjanjem oddaje, ki sta jo imela na komercialni televiziji s Petrom Polesom - oni so bili tisti, ki so vama pisali šale. Kako to, da vi nikoli ne pišete za druge?
Ker sem preveč zaposlen s pisanjem šal zase.