3. etapa: Kamnica‒Vače
Vedno kadar se zapeljeva proti Zasavju, nama, ko zapuščava Ljubljansko kotlino, levo nad cesto pade v oči čokat oguljen stolp. Tokrat sva prvič zavila proti njemu v Kamnico in parkirala ob cerkvi sv. Helene oz. Pastoralnem domu Janeza Janeža v stari mežnariji. Janež (1913‒90) je bil zdravnik iz Dolskega, ki je po vojni pobegnil pred komunistično oblastjo ter nato do smrti misijonaril po Kitajski in Tajvanu. Že s ceste vidni dvonadstropni stolp pa je Žerjavov grad. Verjetno ga je l. 1580 sezidal predstojnik tevtonskega viteškega reda Lenart Frumentin. Ko so ga pozneje prevzeli Avstrijci, so ga podarili znani dubrovniški družini Račić v zahvalo, da jim je s svojimi ladjami pomagala v vojni z Benetkami. Stoletje za tem je prešel v meščanske roke, med drugim Žerjavove, za katerim pa se je do danes ohranilo zgolj ime.

Krenila sva skozi vas navzgor, malo po asfaltni cesti, malo po bližnjicah skozi gozd. Mimo Klopc sva bila hitro na Vrhu pri Dolskem, kjer sta naju ustavili kapelica ob cesti in zadnja razlagalna tabla Vegove poti. Naprej se je desno že kazala njegova Zagorica, a midva sva morala prej še levo na Murovico.

Takoj po vstopu v gozd sva dočakala, kar sva dotlej na Badjurovi poti tako pogrešala: ključe, ki pohodniku lajšajo premagovanje hujših strmin. A strmo je le južno pobočje Murovice (743 m). Ko sva dosegla greben, se je naklon unesel, še enkrat sva se morala zasukati v levo in že sva stala na vrhu. Z njega razgleda žal ni, so pa klop, vpisna skrinjica, kar dva zvončka in razpelo.

Zdaj bi se morala vrniti h kapelici na Vrhu, a sva hotela biti pametnejša od vodnika in sva jo proti Zagorici mahnila kar po grebenu. Seveda sva zašla preveč levo in ko se nama je na travniku končno odprl razgled, sva debelo pogledala v Moravško dolino. Na srečo se je malo niže belilo nekaj hiš in po hišnih tablicah sva ugotovila, da sva v Javoršici. Razočarana nad svojo pametjo, sva se pri domačinih pozanimala, kako v Zagorico. Ni bilo pretežko, a je šlo daleč naokoli, mnogo dlje kot po vodniku.

Kjer je pamet res doma
V Zagorici pri Dolskem se je rodil eden največjih umov slovenske znanosti – Jurij Vega (1754‒1802). Njegove rojstne hiše sicer ni več, tisti, ki je zrasla na njenem mestu, pa domačini še vedno rečejo pri Vehovcu (Zagorica pri Dolskem 12). Pred hišo stoji Vegov kip, v njej pa mu je posvečena spominska soba. Jože Pokovec obiskovalcu rad razloži pot, ki jo je njegov davni prednik prehodil od siromašnega Vehovčevega Jurčka do barona Georga von Vega, od navadnega vojaka pri topničarjih do majorja, ki se je ponašal z viteškim redom Marije Terezije, od pastirčka, ki je imel čas za šolo le ob nedeljah, do matematika svetovnega slovesa.

Iz Zagorice sva se morala prek Križevske vasi po makadamski cesti vrniti na sleme, natančneje na preval med Murovico in Cicljem. Na prevalu stoji na zahodni strani ceste kapelica in na vzhodni kužno znamenje. Tako Zagorico kot Križevsko vas so Nemci avgusta 1944 požgali, je pa cela ostala slikovita domačija Buven (tudi Bovon) tik onstran prevala. Danes nima več stalnih prebivalcev, a jo mladi počasi obnavljajo.

Na prelazu sva skrenila s ceste desno na strmo stezico, ki naju je en, dva, tri pripeljala na greben. Po njem sva se bolj kot ne le še sprehodila do vrha Ciclja (836 m). Ta se komaj kaj razlikuje od Murovice, se pravi: nerazgleden, skoraj prepaden na savsko in zložen na moravško stran. Čeprav premore skrinjico z vpisno knjigo, žiga Badjurove poti v njej ni. Ponj se je treba potruditi čez ves hrbet in navzdol na kraško planotico z nekaj hišami.

Zaselek se imenuje Vrh sv. Miklavža, čeprav imajo hiše tablice z napisom Katarija. Za občasno naseljeno na številki 9 skrbi Janko Kokalj, ki je ob najinem prihodu ravno kosíl. Še dobro, kajti v skrinjici sva našla le žig za Cicelj, ne pa tudi za Sv. Miklavža, ki prav tako spada k Badjurovi poti. Gospodar nama je razložil, da je pokvarjen, in nama ponudil starega, ki pa je bil tako obrabljen, da je odtis popolnoma nečitljiv. Po opravljenem pohodu, ko je bilo že prepozno, sva izvedela, da pravega hranijo pod ključem na bližnjem kmečkem turizmu Pri Mežnarjevih (Katarija 7). Sv. Miklavž (741 m) je vzpetinica nad vasjo, ki ji je dala ime lična cerkvica zavetnika nekdanjih savskih brodarjev.

Pod njo je na naju že prežal asfalt, ki sva mu uspela pobegniti šele visoko nad prevalom Grmače (580 m), ko sva levo s ceste zagledala bleščeče nov Planinski dom na Uštah (685 m). Na razglednem travnatem balkonu, po starem imenovanem Žerenk, so ga moravški planinci odprli 31. 8. 2013. Od njega je le nekaj minut do Osoletove kmetije, danes znane po konjih, med vojno pa po vratih, vedno široko odprtih partizanom, ki so si, potem ko se je septembra 1942 II. grupa odredov prebila na štajersko stran, gorski hrbet nad Savo izbrali za svoje domovanje. Tu je deloval Zasavski bataljon Lojzeta Hohkrauta in po reorganizaciji avgusta 1943 Brigada Slavka Šlandra.

Naj ostane središče vseh Slovencev
Najina pot se je še kar zložno vzpenjala po dolgem slemenu Slivne, ki je vse bolj očitno kazala svoj kraški obraz. Na srečo je zaradi nevarno odsekanega južnega pobočja pohodniku prihranjen pogled na grdo rano, ki jo je hribu prizadejala kresniška tovarna apna. Ta namreč iz nedrij hriba že od l. 1929 trga surovino za svoje proizvode in jo v vagončkih po zraku tovori do obratov na drugem bregu Save. Prav pošteno ob sapo pa naju je spravil vzpon na najvišji vrh Slivne, ki mu domačini rečejo Pivkelj ali Pivkelj turn (880 m). Žal tudi z njega ni razgleda.

Navzdol je šlo seveda mnogo laže. Dodatni polet nama je dajala misel na hladno pivo v Domu na Zgornji Slivni (826 m). Kakšna zmota! V propadajočem poslopju naju je namesto šuma osvežilne pijače pričakal v enem oknu listek "Pridem takoj 31. 6. 2013" (ta dan je bil 19. 4. 2014) in v drugem "Zaprto zaradi bolezni". No, izkazalo se je, da je dom pravzaprav naprodaj. Nad lastnico Branko Sitar so se namreč poleg 82 let zgrnile težave z zdravjem, ki se jih ne more rešiti.

Tako sva morala žejo trpeti še 20 minut, da sva se po cesti spustila na Spodnjo Slivno. Tam nama je dnevnik Badjurove poti obljubljal gostišče Kimovec (Spodnja Slivna 18), kamor sva tako ali tako morala zaradi žiga za Slivno. Naslov sva hitro našla, vendar je na gostilni pisalo Vrabec, ne Kimovec. Vseeno sva vstopila in dobila tako žig kot pijačo. Ker sva bila edina gosta, sva lahko poklepetala s krčmarjem. Presenečena sva ugotovila, da je najin sogovornik Srečko Balent, ki je bil nekdaj zaslužen, da se je dober glas o gostilni Breskvar širil po Ljubljani. A tudi Vrabec se je uvrstil v oba zadnja Izbora Nedelovih gostiln. Dobrih 200 metrov od gostilne je geometrično središče Slovenije ali na kratko Geoss. 4. 7. 1982 so na točki, ki jo je izračunal geodet Marjan Jenko, postavili granitni steber s koordinatami λ = 14° 48' 55,2" vzhodne dolžine in φ = 46° 07' 11,8" severne širine. Odtlej se tam kopičijo novi in novi pomniki (letos n. pr. replika knežjega kamna), ki počasi, a zanesljivo zamegljujejo prvotno simboliko »stičišča vseh Slovencev«.

Sonce je že ugašalo, ko sva za ta dan pot končala na Vačah in se odpeljala domov.

4. etapa: Vače‒Sava
Zaradi številnih obveznosti sva se na Vače vrnila šele tri tedne kasneje. Bila sva precej negotova, kako bo z najino zadnjo etapo. V vmesnem času je namreč Mojca navezala stik z Jožetom Sinigojem, ki pri litijskih planincih skrbi za Badjurovo pot. Ta jo je opozoril, da je viseči most v Renkah zaprt in da kroga tam ni mogoče skleniti. Predlagal je, da pohod zaključiva v Mošeniku. Ker nad predlogom nisva bila navdušena, sva izbrskala telefonsko številko Alojza Kotarja, za katerega sva na pohodu izvedela, da je pot opravil že 65-krat, od tega 10-krat v 24 urah. Tudi on nama je odsvetoval uporabo mostu in dodal, da se do njega tako in tako ne bova prebila zaradi drevja, ki ga je to zimo podrl žled. Klavrn konec se nama je napovedoval.

A tistega jutra na Vačah je bila najina prva skrb, ali bo že zjutraj odprta gostilna Mrva (Vače 7), v kateri hranijo kar dva predpisana žiga poti – za Vače in Slemšek. Skrb je bila odveč: odpirajo že ob osmih in delajo za konec tedna do šestih popoldne, ob delavnikih pa do dveh; v ponedeljek počivajo.

Slavna situla z Vač
Iz središča vasi sva zavila desno proti Kleniku. Bregovi levo nad vasjo skrivajo oz. so skrivali tisto, kar danes poznamo pod slovitim imenom železnodobne Vače. Legenda se je rodila l. 1877, ko je litijski okrožni glavar poslal v Deželni muzej v Ljubljano bronaste narokvice in uhane, ki jih je vaški učitelj Franc Peruzzi (1824‒99) našel pri okostju, razkritem ob širjenju kolovoza. Tedanji ravnatelj Dragotin Dežman (1821‒89) je nad odkritjem ostrmel. Naslednjo pomlad je s sodelavci prišel na Vače in se lotil raziskovanja skrivnostnih grobov. Obetavne najdbe so na nahajališče privabile prijatelja Ferdinanda von Hochstetterja (1829‒84), ki je bil na Dunaju intendant Prirodoslovnega dvornega muzeja. V pol leta sta samo na Rebri odkrila več kot 230 grobov. To je za zasebno kopanje ogrelo kneza Ernsta von Windischgrätza (1827‒1918), ki je takrat zahajal na poletne počitnice na Kranjsko. Sledila mu je še nečakinja Maria, pri nas znana kot vojvodinja Mecklenburška (1856‒1929), ki je imela v lasti grad Bogenšperk. Raziskovanja Krone se je prvi lotil graški profesor Valter Šmid (1875‒1951) in tam odkril 17 hiš. Zadnji veliki iskalec prazgodovinskih resnic na tem območju pa je bil znani slovenski arheolog France Stare (1924‒74), ki je napisal tudi doslej edini monografski študiji o železnodobnih Vačah.

Številna izkopavanja so razkrila, da je v železni dobi, v 8.‒3. st. pr. n. š., na Zgornji in Spodnji Kroni stalo mogočno gradišče neznanega predkeltskega ljudstva, ki je kulturno pripadalo halštatskemu krogu. Naselbina preprostih hiš iz brun, ometanih z ilovico (kamniti so bili le temelji), je bilo dobro utrjena, zunaj nasipov pa so prebivalci pokopavali svoje mrtve. Starejši grobovi so pretežno žarni, mlajši skeletni. V večini ženskih so našli bogate okrasne dodatke, v moških predvsem vojaško opravo. Daleč najbolj znamenita najdba je seveda 24 cm visoka bronasta situla iz 6. ali 5. st. pr. n. š., ki jo je menda 17. 1. 1882 na nekdanji ledini Nad Lazom našel kmet in samouki starinokop Janez Grilc (1860‒1931). V treh pasovih umetelno okrašeno vedrico je prodal Dežmanu, tako da je danes ena največjih dragotin Narodnega muzeja Slovenije. Najmanj toliko najdenega kot v Ljubljani hranijo na Dunaju, večina mecklenburškega gradiva pa je z "dražbe stoletja" v New Yorku l. 1934 odšla v Ashmolinski muzej v Oxford.

Zaradi vsega naštetega sva se odločila, da Badjurovo pot razširiva z Arheološko potjo Vače, ki so jo odprli pred slabimi šestimi leti. Začne se sredi vasi, pri povečani repliki znamenite situle, delu kiparja Vekoslava Bombača iz l. 1983, in se po dobro uro dolgem krogu prav tam konča. Pot je označena z belimi simboli situle in pripisom APV. Povedano po pravici, na njej ni videti prav veliko, pač pa pohodnik veliko izve z 11 razlagalnih panojev, postavljenih na ključnih mestih. Vmes sva morala zaradi Badjure skočiti še do cerkve sv. Križa na Slemšku (677 m), najbolj zahodnem štrclju razpotegnjene Zasavske gore.

S Klenika vodi lepa makadamska cesta proti Cvetežu. Zaselek so nekdaj sestavljale štiri kmetije, do danes pa je zrasel v pravo počitniško naselje. Za hišami stoji na sončnem travniku spomenik predvojnemu revolucionarju in narodnemu heroju Lojzetu Hohkrautu (1901‒42). Ta je 30. 5. 1942 pod večer s Sergejem Kraigherjem in Jožetom Gričarjem krenil na sestanek štajerskih in gorenjskih aktivistov. Tik pred Cvetežem so padli v nemško zasedo. Ob prvih strelih so se razbežali vsak na svojo stran. Gričar je nadaljnje dogajanje opisal takole: "Medtem ko sem čakal, se je močno zabliskalo in še dvakrat ustrelilo. Nemška zaseda je ob močnem blisku zagledala Hohkrauta, ki je še vedno čisto blizu nje iskal, kam bi se umaknil, ustrelila vanj in ga zadela v koleno. Pozneje smo ugotovili, da se je tako ranjen plazil po mokri travi kakih petdeset metrov do njive, na kateri je rastel krompir. V zemljo je zakopal vse svoje stvari, dokumente in beležke, ter se nato ustrelil v glavo."

Tudi svinje imajo rade lepo
Cesta se konča pri dveh oguljenih domačijah na Vovšah. Pri prvi sva osupla obstala in strmela v "velbano" poslopje, ki bi s svojimi svetlimi barvami prej sodilo kam na sredozemsko obalo kot v zasavske hribe. Prav takrat se je ulilo in zatekla sva se pod napušč nasproti stoječe ekološke kmetije, ki jo imata že sedem let Andreja in Polde Kovač. Doma je bil samo Polde, ki je na Mojčino glasno čudenje: "Kaj pa je ta bajta?" prišel na prag. "Kar od blizu si jo oglejta," je bil najprej kratek in naju pustil, da sva sama uganila, da je to »čudo« arhitekture svinjak. Mojca je bila neomajna: "To je zagotovo najlepši svinjak na Slovenskem." Zgovorni gospodar naju je nato s svojimi glasnimi razmišljanji o razlikah med vandrovci, popotniki in planinci tako zamotil, da nisva niti opazila, kdaj je dež prenehal. Ko sva se tega le zavedela, sva se poslovila, ne da bi pokusila karkoli iz njihovega ovčjega mleka. Pa drugič.

Nad sosedom zavije navkreber v gozd stezica, ki se hitro razcepi in po dveh krakih (levi je napornejši in malenkost daljši) pripelje na kolovoz pod vrhom (Zasavske) Svete gore (852 m). Meni se je zdela še bolj slikovita od Ostreža. Tudi Badjura se ji je čudil, češ da "je brez dvoma najslikovitejši gorski pojav v Zasavju! Vrh strmih, z zelenjem okrašenih peči na močnem obzidju stoji cerkev liki trdnjava". Romarsko svetišče Marijinega rojstva, ki se je ugnezdilo na vrhu pred nekako 800 leti, je v časih turških vpadov dobilo taborsko obzidje. Samostojno stoječi širok zvonik je tedaj služil za obrambni stolp, o čemer pričajo še vidne strelne line. Razgled z vrha je več kot imeniten. 30 m pod njim stoji planinski dom. Starejša Tomazinova koča, ki so jo odprli l. 1931, je imela svoje mesto še nekoliko niže, na Požarnici. Med vojno je pogorela, enako usodo je doživel zaselek. Na ostankih šole so l. 1949 zgradili nov dom. A tudi tega je četrt stoletja kasneje pogoltnil ogenj. Zagorski planinci so ga s prostovoljnim delom in darovi obnovili v sedanjega v pičlih dveh letih. V njem sva dobila še zadnji, 16. žig Badjurove poti.

Tako, žige sva zbrala, a čas za vrnitev v dolino še ni napočil. Ostala nama je še poslednja stranpot – vzpon na Roviškovec ali Roviški vrh (930 m). Prej je bilo treba po lažji poti navzdol na cesto in po njej levo ponovno navzgor proti Vidrgi. Šele po nekaj deset metrih v to smer sva zagledala prvi kažipot k svojemu cilju. Hitro sva spoznala, da Roviškovec ni samo najvišja točka Badjurove poti, ampak je steza nanj tudi njen najbolj strmi del. Pozdravljeno, hribolazenje!

Ker razgleda z vrha ni dosti, sva se kmalu obrnila. Sestopila sva na drugo stran in si tako krepko skrajšala hojo do Rovišč. Najkasneje tu sva pričakovala obvestilo, da je zadnji odsek Badjurove poti zaprt. A nič! Domačinka naju je posvarila, naj ne hodiva na Završenik in Kolk, ker se od tam ne bova prebila v dolino. Nama je pa vseeno pokazala, kje se gre, saj markacij za to smer ni bilo. Mar je njihova odsotnost nadomestilo za opozorilo o zaprti poti?

Kakorkoli, pred krajevno tablo za konec Rovišč sva zavila na ozko asfaltno pot levo čez travnike. Pravzaprav je to le dovoz k zadnjim trem ali štirim hišam na vzhodnem robu vasi. Za hišami se je asfalt spremenil v kolovoz, ki je v visoki travi skoraj izginil. Ko sva spet dosegla gozd, sva bolj po naključju kot ne zagledala knafelčka desno pod kolovozom, ki je tu postal bolj očiten. Po zaraščeni stezi sva se spustila na asfaltno cesto. Ker dejansko stanje ni kaj dosti spominjalo na poti z zemljevida PZS, sva porabila kar nekaj časa, da sva ugotovila, kje sploh sva – na cesti, ki vodi z Golč v dolino.

Preostanek je bil enostaven, a črevasto dolgočasen: desno navzdol do križišča z glavno cesto Zagorje ob Savi–Sveta Gora, potem pa na jug skozi strmo grapo Mošenika. Do vasi Mošenik je dobre 3 km, do najine končne postaje na Savi pa še 2 km. Edini zanimivosti, ki sva ju opazila na tem odseku, sta bila z mahom poraslo slapišče potoka Lahki kamen in podhod pod železnico v Mošeniku, kjer je označeno, do kam vse je poplavljala Sava v zadnjih štirih desetletjih. Neverjetno!

Tretjo etapo sva hodila slabih šest ur, četrto pa z raziskovanjem Vač vred pol ure manj. A vmes je bilo še za toliko fotografskih in drugih postankov.

Le pogumno 30. junija v Zasavje, čeprav se bojim, da Badjurova pot ta dan ne bo prav veselo praznovala 40. rojstnega dne.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek, Tomaž Lauko (Situla z Vač)