Sorodna novica "Za družbo ste sprejemljivejši, če ste zasvojeni z digitalno tehnologijo kot pa z alkoholom."

Digitalne tehnologije vnašajo v šport številne pozitivne spremembe. Pametni telefoni z aplikacijami za komuniciranje, zbiranje in analizo podatkov so postali sestavni del treningov, družbena omrežja pa orodje promocije in povezovanja športnikov.

Vendar pa njihova čezmerna uporaba športnikom tudi škoduje. Strokovnjaki še posebej opozarjajo na simptom zmanjšane pozornosti. Kar nekaj raziskav potrjuje, da se reakcijski čas športnika, ki pred treningom ali tekmo pregleduje telefon, podaljša, sposobnost odločanja pa se zmanjša. Poleg tega lahko digitalne dejavnosti okrepijo anksioznost, saj vplivajo na amigdalo, možganski center za čustva, kot sta strah in tesnoba. Med drugim se upočasnita regeneracija in rehabilitacija po poškodbah. Bolj kot je športnik zasvojen z digitalno tehnologijo, več ima tudi odtegnitvenih simptomov, kadar ni v stiku z njo. Postane lahko bolj razdražljiv in impulzivnejši. Družbena omrežja imajo zelo velik vpliv tudi na samopodobo, še posebej pri odraščajočih športnikih.

V športu naj zato velja omejitev uporabe digitalnih naprav eno do dve uri pred treningom, dve uri pred tekmovanjem, dve uri pred spanjem, med jedjo, oziroma na splošno pred katero koli dejavnostjo, pri kateri je potrebna koncentracija, v intervjuju med drugim opozarja Maja Smrdu, športna in klinična psihologinja.

So pametni telefoni, družbena omrežja in videoigre postali premočna konkurenca športu in se mladi zaradi njih težje kot nekoč odločajo za naporne treninge?

Ključno vlogo pri tem, da si nekaj želimo, da nekaj iščemo, da nas nekaj motivira, igra nevrotransmiter dopamin. Njegovo sproščanje v možganih je povezano z doživljanjem ugodja oziroma nagrade. Digitalne tehnologije so ustvarjene tako, da je sproščanje dopamina povečano, pot do užitka je hitra in možgani se tega navadijo. Medtem pa šport zahteva več samodiscipline in vztrajnosti, nagrade pridejo največkrat šele na tekmovanjih ali po osvojitvi kakšnega elementa, prvine, tehnike po večmesečnem obdobju treningov in priprav. Bolj kot je mladostnik odvisen od zaslonov, težje se odloča za dejavnost, ki mu ne prinese takojšnje zadovoljitve in ki zahteva potrpljenje. Hkrati tudi težje ohranja motivacijo in slabše ocenjuje, koliko truda je vložil v neko delo. Pri mladih se namreč prefrontalni reženj v možganih, ki skrbi za odločanje, načrtovanje, reševanje problemov, vzdrževanje pozornosti in uravnavanje čustev, v tem obdobju šele intenzivneje razvija oziroma spreminja. To je biološki vidik pomanjkanja motivacije za šport, vedenjski vidik pa je ta, da se mladostniki ob zaslonih navadijo sedeti. Gibanje jim ni več nekaj, kar je normalno, temveč jim preide v navado sedenje.

Trenerji pravijo, da so nekateri mladi športniki tako zasvojeni z zasloni, da med treningi obiskujejo garderobo in brskajo po telefonu. Katere negativne posledice čezmerne rabe digitalnih naprav pa najpogosteje opažate psihologi?

Posledic škodljive rabe digitalnih naprav, ki ogrožajo uspešno športno pot mladega športnika, je veliko in segajo na različna področja. Nekatere se nanašajo na kognitivne sposobnosti oziroma razvoj možganov, druge na duševno in telesno zdravje, tretje na socialno funkcioniranje. Športnik se recimo po treningu usede za zaslon, namesto da bi se sprostil z drugačnimi dejavnostmi, kar vpliva na razvoj njegovih telesnih sposobnosti vključno s telesno držo. V raziskavi, ki so jo delali pri mladih košarkarjih, so na primer ugotovili, da so bolečine v zapestju in na komolcu pogojene s tem, koliko časa so preživeli na družbenih omrežjih. Zaradi teh bolečin so imeli težave pri izvajanju specifičnih metov iz položaja nad glavo. Znano je tudi, da čezmerna raba zaslonov upočasnjuje regeneracijo in rehabilitacijo po poškodbah. Del regeneracije je namreč tudi gibanje. Pri dolgotrajnem sedenju cirkulacija krvi ni ustrezna, zato je regeneracija počasnejša. K slabši regeneraciji pa lahko pripomorejo tudi motnje spanja zaradi uporabe digitalnih naprav.

Na težave s spanjem pri mladih, ki kažejo znake zasvojenosti z zasloni, je v pogovoru za MMC opozorila že psihiatrinja Jerneja Maček, vodja programa Digitalni detox za otroke in mladostnike na Rakitni. Dejala je, da veliko mladih digitalne naprave brez vednosti staršev uporablja ponoči, zato so čez dan zaspani in imajo težave s koncentracijo.

Ja, ampak do motenj prihaja tudi, kadar zaslone uporabljamo zvečer pred spanjem, torej ne nujno samo ponoči. Modra svetloba namreč zavira sproščanje hormona melatonina, ki našim možganom sporoča, da je čas za spanje. Faza uspavanje je zato daljša, čas spanja krajši, hkrati pa je globljih faz spanja, ki so ključne za regeneracijo, manj oziroma so manj globoke. V predlogu smernic za uporabo zaslonov pri mladih športnikih, ki nastajajo v sodelovanju Mestne občine Ljubljana, Logouta in Sekcije športnih psihologov pri Društvu psihologov Slovenije, je zato tudi priporočilo, naj se športniki izogibajo rabi zaslonov vsaj dve uri pred spanjem.

Kako pa zaslonske dejavnosti vplivajo na kognitivne sposobnosti, zlasti pozornost, pri (mladih) športnikih?

Motnje pozornosti vključujejo tako manjši obseg pozornosti, torej na koliko stvari smo lahko hkrati pozorni, kot tudi slabšo sposobnost vzdrževanja pozornosti, ker so zaslonske informacije zelo hitre in se možgani nanje samo odzivajo. Ker so digitalne vsebine ves čas dosegljive, lahko pride do kognitivne preobremenjenosti oziroma mentalne utrujenosti. Mladi športnik bo na treningu ali tekmi zato stežka procesiral strategije igre in hitreje izgubil osredotočenost na dogajanje. Zaradi tega se zmanjšajo možnosti dobrega nastopa in izida ter povečajo možnosti poškodbe. Atlet, ki trenira tek čez ovire, bo na primer zaradi nepozornosti nerodno stopil in si poškodoval gleženj. Čezmerna uporaba zaslonov namreč poveča dejavnost privzete nevronske mreže, kar je povezano s tavanjem uma, pretiranim neusmerjenim razmišljanjem in pomanjkanjem pozornosti. Bolj kot je dejavna, težje bo športnik ostal osredinjen na kakršno koli ciljno usmerjeno nalogo. Kar nekaj raziskav tudi potrjuje, da se reakcijski čas športnika, ki pred treningom ali tekmo pregleduje telefon, podaljša. To je še posebej pomembno v ekipnih športih. Pokazalo se je, da raba zaslonov zmanjšujejo sposobnost odločanja, ker tekmovalec zaradi izgube pozornosti nima več dobrega pregleda nad terenom in zato slabše presoja, kdaj in komu podati žogo, kdaj se odpreti, hkrati pa se počasneje odziva na nepredvideno dogajanje.

Gre torej za slabše branje prostora, kot temu pravijo športniki.

Da, branje prostora v nekem ekipnem športu pomeni, kako se kot član ekipe zavedam, kaj se dogaja na igrišču, kje so moji soigralci in kje nasprotniki, tako da lahko izvedem hitro in natančno podajo ali pa se odprem, da mi soigralec lahko poda.

Klinični psiholog Nejc Stanovnik pravi, da so nekemične zasvojenosti, kamor sodi tudi digitalna zasvojenost, lahko povezane z drugimi duševnimi motnjami, zlasti depresijo in anksiozno motnjo. Kako škodljiva raba digitalnih naprav ogroža duševno zdravje mladih športnikov?

Digitalne dejavnosti lahko okrepijo anksioznost, saj zelo vplivajo na amigdalo, možganski center, ključen za čustva, kot sta strah in tesnoba. Če amigdalo ves čas obremenjujemo s stresnimi informacijami, postane preobčutljiva in športnik se hitreje odzove s strahom, na primer bolj se boji tekmovanj. Okrepi se mu lahko tudi tako imenovani FOMO (v angl. fear of missing out – strah, da nisem udeležen, da bom kaj izpustil), ko zaradi primerjave svojega življenja z življenji drugih na družbenih omrežjih ali zaradi primerjave svojih tekmovalnih uspehov z uspehi svojih tekmecev doživlja nezadovoljstvo in tesnobo. Tovrstne socialne primerjave lahko povzročijo tudi kronični odziv stresne (HPA) osi, kar privede do kronično povišanega kortizola, to pa vpliva na sposobnost učenja, spomina in čustvene regulacije. Bolj kot je športnik zasvojen z digitalno tehnologijo, več ima tudi odtegnitvenih simptomov, kadar ni v stiku z njo. Postane lahko bolj razdražljiv in impulzivnejši, burno se odziva na trenerja, soigralce in tekmece. Njegove sposobnosti samokritične presoje in konstruktivnega odziva na kritike so slabše.

Zmanjša se torej njegova sposobnost čustvene samoregulacije?

Ja, gre za pomanjkanje nadzora nad čustvovanjem, do katerega lahko pride pri mladih športnikih že zelo hitro, tudi če niso odvisni od zaslonov. Mlajši kot so športniki, bolj se to pozna. Kot sem že omenila, se namreč prefrontalni reženj, ki je povezan s kognitivnimi funkcijami višjega reda, začenja intenzivneje razvijati šele po 10., 11. letu starosti in se popolnoma razvije šele do druge polovice dvajsetih let. V tem obdobju se torej lahko že razvojno povečana impulzivnost s škodljivo rabo zaslonov še okrepi. Mladi športnik je ne zmore nadzirati, zato je zelo napet, te napetosti pa ne zna ciljno usmeriti. Instrumentalna agresivnost pomeni namreč ravno to, da znam svojo energijo, tudi presežek energije, v obliki borbenosti usmeriti v konkreten cilj, recimo izpeljati akcijo. V primeru neciljne agresivnosti pa se športnik samo odziva na nekaj, kar zaznava kot oviro. Takšno nenadzorovano, konfuzno vedenje lahko vodi v nepoštene poteze, ko recimo namerno udari nasprotnika. Neciljna agresivnost torej ni usmerjena v to, da nekaj dosežem, da zadenem recimo koš ali gol, temveč samo v to, da se odzovem.

Mimogrede, protiutež strahu pred zamujenim FOMO, o katerem govorite, je lahko JOMO, veselje nad zamujenimi priložnostmi (angl. joy of missing out).

JOMO proti FOMU je kakor kakovost proti količini. Pri FOMU spremljaš, koliko stvari se dogaja na družbenih omrežjih, in si tesnoben, ker jih zamujaš. Lahko pa razmišljaš drugače: "Bolje je, da delam samo eno stvar in jo doživljam čim bolj poglobljeno." Takšno stališče je še posebej pomembno za mlade športnike, ki se zaradi treningov, priprav in tekmovanj ne morejo družiti in zabavati s sošolci ter prijatelji. Zamujajo torej te vidike življenja, po drugi strani pa jim šport nudi marsikaj, od potovanj do izkušenj, kar večina njihovih vrstnikov ne bo nikoli doživela v tolikšni meri.

Ves čas govoriva o nevarnostih digitalne tehnologije, ampak ta odpira tudi vrata novim možnostim v športu. Kje je meja med koristnostjo in škodljivostjo digitalne tehnologije v športu?

Meja je funkcionalnost. Športnik lahko recimo zbrane podatke prek aplikacije spremlja zato, da ve, kako napreduje, lahko pa postane z njimi obseden, jih nenehno pregleduje in razčlenjuje, pri čemer mu je pomemben vsak milimeter. To potem izgubi funkcionalnost – ni več nekaj, kar mu pomaga, temveč škoduje.

In ko obsesivno analizira podatke na telefonu, sta čisto blizu tudi ikoni za Tik Tok in Instagram.

Ja, in družbena omrežja ga lahko samodejno potegnejo. Še posebej takrat, ko je nezadovoljen ali s treningom ali z izidom in se želi razvedriti. Družbena omrežja pa imajo zelo velik vpliv na samopodobo oziroma samospoštovanje, še posebej pri odraščajočih športnikih in športnicah s še neizoblikovano identiteto. Primerjave z drugimi lahko namreč vodijo v nezadovoljstvo s samim seboj, občutek manjvrednosti in obsedenost z lastno podobo. Športnik se začne spraševati, ali mu je trener pripravil dovolj dober program, ali dovolj tekmuje, ali bi moral več objavljati na omrežjih, ali je njegova telesna podoba dovolj estetska itn. Negativni vidiki vplivov družbenih omrežij so tudi medvrstniški pritisk, spletno nasilje in vdori v zasebnost.

Hud poseg v zasebnost je na primer snemanje v športnih garderobah in objavljanje posnetkov na družbenih omrežjih. Kako ga preprečiti?

Gre za zelo problematično zadevo, ki lahko preraste v kaznivo dejanje. V garderobah bi morala veljati popolna prepoved snemanja in fotografiranja.

So športnice zaradi idealiziranih in seksualiziranih prikazov ženskih teles, ki jih širijo družbena omrežja, bolj pod pritiski kot športniki? Fotografije ženskih zadnjic s športnih tekmovanj so na primer pogosto predmet objav in ponižujočih komentarjev.

Na olimpijskih igrah v Parizu so prvič nadzorovali spletne medije in analizirali okoli 4 milijone sporočil v več kot 35 jezikih. Ugotovili so, da je najpogostejša vrsta spletnega nasilja seksistično nasilje do športnic, so pa bili športniki deležni več spletnega nasilja na splošno. Spomnite se francoskega skakalca v višino s palico Anthonyja Ammiratija, o katerem so se mediji, tudi resni, razpisali, da je med skokom s palico zrušil letev s svojim mednožjem, kar sploh ni bilo res. Gre za obetavnega atleta, ki se je olimpijskih iger v Parizu udeležil pri svojih 21 letih, ampak medije je zanimal samo ta dogodek. Ali pa Serena Williams, ki je bila deležna žaljivih komentarjev, da ima preveč mišic in je videti bolj moški kot ženska. Takšne seksistične izjave imajo lahko velik negativen učinek na športnike in športnice, ki vložijo ogromno truda, da pridejo do velikih tekmovanj, potem pa je pomembno samo to, kakšen je njihov videz. Če se toliko poudarja telo, lahko to vpliva na njihovo duševno zdravje. Zlasti pri mladih športnicah je lahko to pomemben sprožilec nastanka motenj hranjenja.

Kako pa naj ravnajo športniki, ki so deležni spletnih sovražnosti? Judoistka Kaja Kajzer se je na primer po olimpijskih igrah v Parizu začasno umaknila z družbenih omrežij.

Pomembno je, da se športniki na spletne sovražnosti ne odzivajo. Uporabijo lahko tudi katero od orodij, ki jih ponujajo omrežja, recimo blokada avtorja ali komentarjev. Lahko imajo dvojen profil – enega zasebnega in drugega javnega, na katerem pazijo, kaj in koliko sporočajo. Umik z družbenih omrežij je dobra poteza, a saj so vrhunski športniki tega že vajeni. Pred tekmovanji recimo običajno nič ne objavljajo, saj jim lahko kakršni koli stiki z javnostjo dvigujejo anksioznost in znižujejo koncentracijo. Predvsem pa naj športniki spletnega nasilja ne ponotranjijo in naj o sebi razmišljajo pozitivno. Dobro je, da se o tem pogovorijo s sotekmovalci, trenerjem, prijatelji, starši. Druženje z ljudmi, ki te res poznajo, in pogovor z njimi, sta med najpomembnejšimi varovalnimi dejavniki, kadar koli se človeku zgodi kaj grdega. Poleg socialne podpore lahko poiščejo tudi strokovno psihološko pomoč. Športniki lahko spletno nadlegovanje tudi prijavijo na družbeno omrežje, znotraj športa pa na etično komisijo pri Olimpijskem komiteju Slovenije (tudi prek anonimnega portala Žvižgavka) ali varuhu športnikovih pravic.

Verjetno ni veliko športnikov, ki jih negativni komentarji ne bi prizadeli in jim omajali samozavesti.

Pomembno je, da športnik oziroma športnica, tako kot je to storila Kaja Kajzer, postane vodja svoje zgodbe. O njej naj javno spregovori in to izkoristi za svojo osebno rast. V osnovi športnik namreč vztraja v športu zaradi notranje motivacije, zaradi sebe, zaradi zadovoljstva nad lastnim napredkom in razvijanjem lastnih sposobnosti. Za športnike, zlasti profesionalne, je seveda pomembna tudi zunanja potrditev, kot so medalje, finančne nagrade, sponzorji, podpora javnosti in tudi pohvale na družbenih omrežjih. A če se zunanja motivacija povečuje, notranja pa zmanjšuje, je to za športnika, zlasti mladega, lahko ogrožajoče in napoved opustitve športne kariere. Tvegano je, če je razvoj samopodobe preveč pogojen s tem, kaj na medmrežju sporočajo popolni neznanci. Tudi zato je pomembno, da športnika ne definira zgolj šport, ampak da vztraja v šoli in da goji še druge dejavnosti, kot so glasba, slikanje, kar koli, samo da ni njegova identiteta vezana le na šport.

V javnosti je pogosto slišati mnenje, kot ga je zapisal eden od naših spletnih uporabnikov, "če ob športnih uspehih žanješ pohvale, moraš biti ob polomijah pripravljen sprejeti kritike".

Ja, ampak eno so konstruktivne kritike, drugo pa spletno nasilje, žaljenje in poniževanje. Pa saj tega običajno niti ne počnejo tisti, ki jih šport res zanima, ki ga spremljajo in vedo, koliko energije, časa in truda je športnik vložil v svoj nastop. Zanesljivo ni slovenskega športnika, ki bi šel na veliko tekmovanje, kot so na primer olimpijske igre, ne da bi se maksimalno pripravil.

Omenili ste starše kot pomembno podporo športnikom, vendar pa tudi sami pogosto niso dovolj seznanjeni z nevarnostmi digitalnih tehnologij. Kaj jim svetujete?

Mladi športniki bodo imeli odrasle vedno za model. Posnemali bodo tisto, kar vidijo, da delajo njihovi starši ali trenerji, in počeli tisto, kar jim je dopuščeno. Velikokrat starši celo sami dajo otroku v roke telefon, da imajo mir. Po drugi strani pa so marsikateri starši preveč zaščitniški do otrok in premalo zaupajo trenerjem oziroma klubom, zato zahtevajo, da ima otrok na treningih ali pripravah telefon ves čas pri sebi. V družbi smo prišli do paradoksa, da otroke preveč ščitimo pred resničnim življenjem in vsem, česar se lahko naučijo samo z neposrednimi izkušnjami, ki so običajno skladne z njihovim razvojnim obdobjem, premalo pa jih varujemo pred digitalnimi vsebinami, običajno neskladnimi z njihovim razvojnim obdobjem, za katere so izrazito ranljivi zlasti v puberteti. Zato bi staršem svetovala, da se v dobro svojih otrok in njihovega razvoja poučijo o nevarnosti pretirane rabe digitalnih tehnologij. Kot sem že omenila, v Sloveniji zdaj pripravljamo priporočila za rabo zaslonov pri mlajših športnikih, ki bodo namenjena športnikom, njihovim staršem ter trenerjem in klubom. Pri tej problematiki gre namreč za sklenjen krog. Če starši otroku doma ne bodo postavili mej glede digitalnih naprav, bo otrok hodil na trening impulziven, nemotiviran in nepozoren. Trener zato pri njem ne bo mogel uporabiti enakih treningov kot pri športnikih, ki nimajo težav zaradi zaslonov. A tudi trener mora biti zgled glede uporabe telefona. Če ga že uporablja med treningom, naj pove, za kaj ga uporablja, oziroma naj ga uporablja le za opravila, povezana s treningom.

Kakšne vedenjske strategije so torej boljše za mladega športnika pri spoprijemanju s stresom, kot je sedenje pred zaslonom?

Ko pride s treninga utrujen domov, so socialni stiki zagotovo med najboljšimi načini sproščanja in bogatenja življenja. Druženje in pogovor, tudi če ni vezan na šport. Lahko vadi različne mentalne spretnosti, kot so tehnike sproščanja, pozitivni samogovor ali vizualizacija. Z njo si športnik v mislih skuša čim bolj nazorno predstavljati, kako bi izvedel neko akcijo v športu. Lahko pa tudi posluša glasbo, s pomočjo katere predelujejo določene čustvene vsebine, ali pa se ukvarja s svojimi konjički. Šele takrat, ko je brez pametnega telefona, si lahko vzpostavi prostor za ustvarjalnost.

Avstralija je mlajšim od 16 let prepovedala uporabo družbenih omrežij, Kitajska je prepovedala uporabo pametnih telefonov v šoli in omejila igranje videoiger na tri ure na teden. Kaj menite o omejevanju rabe digitalnih naprav?

Podpiram, da otroci ne bi imeli pametnih telefonov do konca osnovnih šol in da ne bi imeli socialnih omrežij do 16. ali celo do 18. leta. V športu naj velja omejitev uporabe digitalnih naprav eno do dve uri pred treningom, dve uri pred tekmovanjem, dve uri pred spanjem, med jedjo, oziroma pred katero koli dejavnostjo, pri kateri je potrebna koncentracija. Hkrati naj starši zaupajo trenerjem in klubom ter z njimi vzpostavijo komunikacijo glede rabe digitalnih naprav, da se bodo lahko njihovi otroci (vsaj) med športnimi treningi in pripravami "priklopili" na realno življenje in se, v prispodobi rečeno, nadihali svežega zraka brez digitalnih naprav. Za vse pa naj velja splošno pravilo, da mora tehnologija človeku izboljševati, ne pa zniževati kakovosti življenja.