Letos so razprave ob pripravi predloga zakona o psihoterapiji med pripadniki zdravstvenega in nezdravstvenega tabora še posebej razvnete in ostre. Medtem ko prvi opozarjajo, da se pod krinko večje dostopnosti psihoterapije in skrajševanja čakalnih dob skuša vrata zdravstva in zdravstvene blagajne odpreti ne dovolj podkovanim kadrom, drugi s prstom kažejo na nedopustno dolge čakalne dobe v javnem zdravstvu in prizadevanja kliničnih psihologov in psihiatrov, da si "prisvojijo" področje psihoterapije.

Sorodna novica Duševno zdravje: "Ko ljudem nudimo pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da so težave rešljive."

Na ministrstvu za zdravje na naše vprašanje, kdaj bodo predlog zakona o psihoterapiji poslali v javno obravnavo, odgovarjajo, da je še v usklajevanju in da je pred tem načrtovan še en sestanek delovne skupine za pripravo zakona.

Glede predlagane zakonske ureditve pa pravijo: "Z zakonom se zasleduje cilj, da morajo biti storitve zagotovljeno strokovno, kakovostno in varno. Poklic psihoterapevta bo reguliran in postavljeni bodo kriteriji za njegovo opravljanje (tako glede izobraževanja kot usposabljanja). V zvezi z izobraženostjo in usposobljenostjo so upoštevane relevantne mednarodne smernice. Ključno je tudi, da bo z zakonom vzpostavljen nadzor nad izvajanjem psihoterapije. Glede na to, da bo zakon določal ustrezne kriterije za izvajanje psihoterapije, bo v prehodnih določbah določal primerno obdobje za izpopolnitev določenih pogojev in s tem omogočil kontinuiranost obravnave, istočasno pa zagotavljal varnost obravnave z določitvijo minimalnih standardov glede usposobljenosti in izobraženosti izvajalcev, ki jih morajo izpolnjevati že v času prehodnega obdobja."

Ob včerajšnjem dnevu duševnega zdravja so se na informacije o predlogu zakona o psihoterapiji, ki krožijo v javnosti, odvzali predstavniki kliničnih psihologov, psihiatrov in otroških psihiatrov ter izrazili zaskrbljenost, da bo ministrstvo pri predlogu zakona "popolnoma zaobšlo stroko in ugodilo zasebnim interesom izvajalcev psihoterapije izven zdravstva." Kot poudarjajo, takšni ureditvi ostro nasprotujejo, saj je v nasprotju z obljubo vlade, da se bo zavzemala za stroko in javno zdravstvo.

Psihoterapija v Sloveniji po obstoječi zakonodaji ni priznana kot samostojen poklic. V javnem zdravstvu jo lahko kot metodo zdravljenja, ki jo krije zdravstvena blagajna, opravljajo zgolj klinični psihologi, psihiatri in psihiatri za otroke in mladostnike, dodatno usposobljeni iz vedenjsko-kognitivne, psihoanalitične, skupinske ali sistemsko družinske terapije.

V zasebnem sektorju na področju psihoterapevtskih storitev vlada nevzdržen nered z velikimi razlikami v ceni in kakovosti storitev. Ponudba na trgu se je v zadnjih letih razmahnila tudi zaradi možnosti dobrih zaslužkov, saj se cene terapevtske ure gibljejo do 100 evrov in več, koncesij na tem področju pa je zelo malo.

Samoplačniško psihoterapijo poleg kliničnih psihologov in psihiatrov na trgu nudijo tudi drugi izvajalci z različnimi izobrazbenimi in poklicnimi profili. Nekateri ribarijo v kalnem brez kakršnega koli znanja, drugi imajo opravljeno usposabljanje v okviru različnih društev ali inštitutov, tretji pa večletno izobraževanje na javnih ali zasebnih ustanovah.

Med temi so tudi diplomanti samoplačniškega študija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (SFU Ljubljana), kamor se je mogoče vpisati takoj po maturi. Ta zasebna ustanova je akreditirana v Avstriji, ne pa tudi v Sloveniji. Kot navajajo, v skladu s transnacionalnim izobraževanjem nudijo dodiplomske in magistrske študijske programe psihoterapevtske znanosti in psihologije. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani pa omogoča dodiplomski in magistrski študij zakonske in družinske terapije ter svetovanja, ki temelji na relacijskem družinskem modelu teologa, psihologa in terapevta Christiana Gostečnika, ustanovitelja Frančiškanskega družinskega inštituta.

Diplomanti z omenjenih dveh ustanov se ne morejo zaposliti v javnem zdravstvenem sistemu in so na trgu, kot opozarjajo za MMC v Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje, izenačeni s "šarlatansko ponudbo samooklicanih terapevtov", pa čeprav so, kot poudarjajo, svoje znanje pridobili v zahtevnih izobraževalnih programih. Omenjeno združenje so leta 2017 ustanovili prav predstavniki zasebne Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, zasebne Fakultete za uporabne družbene študije iz Nove Gorice ter drugi posamezniki in društva z namenom zakonske ureditve področja psihoterapije, pojasnjuje predsednica združenja Irena Kosovel.

V Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo pa pravijo, da imajo 600 članov, ki "dosegajo stroge evropske kriterije za pridobitev evropskih certifikatov, ki med drugim zajemajo dodatni 4-letni študij po prvotnem 4-letnem študiju poklica pomoči oziroma humanističnih ved, preko 250 ur osebne terapije, mnogo ur supervizije in dodatnega izobraževanja."

Sorodna novica Mateja Mlakar: "Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila."

Poskusi normativne ureditve psihoterapije v Sloveniji imajo že dolgo brado. Ministrstvo za zdravje je leta 2006 oblikovalo delovno skupino za pripravo zakona o psihoterapiji. In čeprav so predstavniki Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in Združenja psihoterapevtov Slovenije leta 2008 dosegli soglasje o psihoterapiji kot samostojnem poklicu z visokimi izobraževalnimi standardi, etičnim kodeksom in zbornico, je osnutek zakona obležal v predalu.

Leta 2018 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je zakonsko ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja postavila med prednostne naloge. Tega leta je bila v okviru ministrstva za zdravje oblikovana nova delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapiji, v kateri so bili predstavniki ministrstev, fakultet ter strokovnih združenj iz zdravstva in zunaj njega. Vendar pa so pogovori zaradi nasprotujočih si interesov udeležencev znova zašli v slepo ulico.

Ob začetku svojega mandata leta 2022 je ureditev psihoterapije med prioritete uvrstil tudi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki je potem julija leta 2023 odstopil. Nekaj dni pred tem se je na prvem sestanku sešla že tretja delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapiji pod vodstvom psihiatrinje Mojce Zvezdane Dernovšek, ki pa ni dosegla soglasja o nobenem izmed treh pripravljenih zakonskih predlogov.

Člani delovne skupine se sicer strinjajo, da je psihoterapija v Sloveniji slabo dostopna in da je treba uporabnike psihoterapevtskih storitev na trgu zaščititi, a se razhajajo pri vseh drugih vprašanjih.

Medtem ko predstavniki psihoterapevtov z nemedicinsko izobrazbo očitajo kliničnim psihologom in psihiatrom, da želijo regulacijo psihoterapije ohraniti znotraj zdravstva, Zbornico kliničnih psihologov Slovenije "skrbi, da so v ozadju finančni apetiti, saj se za "odpiranje" področja psihoterapije najbolj borijo tisti, ki svoje storitve – izobraževalne programe in svetovanja – trenutno opravljajo zunaj zdravstva v zasebnem sektorju in ki bi z vključitvijo v zdravstveni sistem in posledičnim financiranjem njihovih storitev iz že tako preobremenjene javne zdravstvene blagajne precej pridobili".

Sorodna novica "Znova normalno živim in si vračam, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja"

Klinični psihologi poudarjajo, da je psihoterapija metoda zdravljenja duševnih motenj in bolezni s pomočjo psiholoških sredstev, zato jo lahko izvajajo izključno zdravstveni delavci, ki jih zavezuje zdravstvena zakonodaja.

A zasebni izvajalci psihoterapije zunaj zdravstva zagovarjajo širšo definicijo psihoterapije kot znanstveno utemeljene obravnave duševnih stanj posameznikov s pomočjo strokovnjakov, ki so psihoterapevti. Ta definicija po besedah Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje izrecno ne omenja zdravljenja, ker hočejo poudariti, da je psihoterapija več kot zgolj zdravstvena dejavnost oziroma zdravljenje duševnih motenj in bolezni. Želijo si, da bi se vrata zdravstva in drugih področij javnega sektorja, kot so socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje, pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, šport itn. odprla tudi za psihoterapevte iz "priznanih psihoterapevtskih šol", ki nimajo zdravstvene izobrazbe. Takih je v Sloveniji po njihovih navedbah okoli 300.

Jabolko spora sta tudi vprašanji, ali je zakonska ureditev psihoterapije sploh potrebna in ali naj bo psihoterapija samostojen poklic ali pa le ena od metod dela poklicev v zdravstvu.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so prepričani, da psihoterapija ne more biti samostojen poklic, saj gre, kot rečeno, za eno od oblik zdravljenja in zahteva strokovno usposobljenost za diagnosticiranje duševnih motenj in spremljanje njihovega poteka. Zato tudi zavračajo poseben zakon o psihoterapiji in se zavzemajo za dopolnitev obstoječe zdravstvene zakonodaje. Podpirajo pa sprejetje zakona o psihosocialnem svetovanju za izvajalce zunaj zdravstva, ki bi jim zagotovil ustrezne pogoje za opravljanje dejavnosti in odpravil šarlatanstvo.

Sorodna novica Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

Njihov predlog torej predvideva razmejitev med psihoterapijo v okviru zdravstva in psihosocialnim svetovanjem zunaj zdravstva.

Psihoterapijo bi lahko izvajali le klinični psihologi, psihiatri ter psihiatri za otroke in mladostnike, pa tudi drugi poklici v zdravstvu, ki delujejo na področju duševnega zdravja in so dodatno usposobljeni iz vsaj ene psihoterapevtske usmeritve. Ti kadri bi lahko delovali le znotraj zdravstvenih timov pod mentorstvom kliničnega psihologa ali psihiatra.

Za psihosocialno svetovanje, ki bi se izvajalo zunaj zdravstva, bi bila po njihovem predlogu potrebna 7. stopnja izobrazbe humanistične ali nehumanistične smeri z dodatnim izobraževanjem za delo svetovalca ali pa samostojni študij psihosocialnega svetovanja, ki omogoča 7. stopnjo izobrazbe.

"Svetovalci brez opravljenega pripravništva v zdravstvu, brez opravljenega strokovnega izpita v zdravstvu, brez opravljene specializacije v zdravstvu in brez ene ure klinične prakse v zdravstvu ne bi smeli izvajati psihoterapije na račun zdravstvene blagajne," so odločni v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.

Tako ureditev podpirajo tudi v Združenju psihoterapevtov Slovenije, ki je nastalo znotraj zdravstva in združuje večinoma psihiatre, klinične psihologe in druge strokovnjake. Kot navaja klinična psihologinja in psihoterapevtka Polona Matjan Štuhec, predstavnica združenja v delovni skupini, se tudi sami zavzemajo za to, da se psihoterapija kot zdravstvena dejavnost, ki je že zdaj strogo regulirana, razmeji od psihosocialnega svetovanja, ki po njihovem mnenju ni zdravstvena dejavnost in potrebuje normativno ureditev.

Sorodna novica Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Psihoterapijo definirajo kot metodo zdravljenja duševnih motenj s pogovorom, psihosocialno svetovanje pa kot podporo uporabnikom, da se lažje spopadajo s stresnimi situacijami v življenju.

Psihoterapevtsko izobraževanje je po njihovem mnenju lahko le del specializacije za zdravstvene delavce z najmanj drugo stopnjo bolonjskega študija, kot so psihologi, zdravniki, socialni delavci, specialni pedagogi, delovni terapevti.

Prepričani so namreč, da človek pri 23 letih, ko konča visokošolsko izobraževanje, še ni osebnostno in čustveno zrel za izvajanje psihoterapije.

"Kako bo prepoznal človeka s psihotično motnjo? Ali ugotovil, da njegovemu pacientu tumor na možganih povzroča spremembe v psihičnih funkcijah? Tega se naučiš na kroženju ob opravljanju specializacije, ko pol leta delaš v Polju in na nevrologiji, zato menimo, da zunaj zdravstva izobraženi kadri ne morejo opravljati psihoterapije na račun zdravstvene blagajne," pritrjujejo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.

Na drugem bregu so zagovorniki ureditve psihoterapije s posebnim zakonom in vzpostavitve psihoterapije kot samostojnega poklica. V Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje menijo, da je nesprejemljivo, da bi področje psihoterapije zunaj zdravstva poimenovali le kot psihosocialno svetovanje. Prepričani so, da mora biti psihoterapija samostojen poklic, ki se razlikuje od psihologije, psihiatrije in svetovanja. Zavzemajo se za akademizacijo študija psihoterapije, zato njihov predlog zakona predvideva, da se po prehodnem obdobju ukine možnost pridobitve poklicnega naziva psihoterapevt prek neakademskih izobraževanj po različnih društvih in inštitutih ter prek specializacije neke druge poklicne dejavnosti.

Glede izobraževalne poti psihoterapevtov imajo v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, ki je "zveza društev za izobraževanje, raziskovanje in praktično dejavnost na področju psihoterapije", nekoliko drugačno stališče, saj omenjajo dve možnosti: specializacijo iz ene od priznanih psihoterapevtskih modalitet, ki jo izvajajo inštituti in društva pod okriljem omenjene krovne zveze pri pogoju zaključene 7. stopnje izobrazbe predvsem humanistične smeri, ali pa diplomski študij psihoterapije na fakulteti po maturi.

Strinjajo pa se, da psihoterapije ni zdravstvena dejavnost, temveč samostojna znanstvena disciplina in samostojen poklic, ki se lahko po njihovem mnenju opravlja tako v zdravstvenih kot nezdravstvenih ustanovah. Urediti jo je treba s posebnim zakonom, ki bo določil ustrezne standarde za njeno izvajanje in zaščitil uporabnike.

V državah Evropske unije ima psihoterapija sicer različen položaj. Prva država, ki je psihoterapijo priznala kot samostojen poklic, je Avstrija, in to leta 1990; petnajst let pozneje je uvedla študij psihoterapije takoj po maturi.

Dejstvo je, da je kliničnih psihologov in psihiatrov, ki lahko edini v javnem zdravstvu izvajajo psihoterapijo, premalo. Priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije je na primer en psihoterapevt na 1000 prebivalcev, torej bi jih v Sloveniji potrebovali 2000.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije menijo, da vprašanja dostopnosti psihoterapevtskih storitev zaradi dolgoletnega zanemarjanja področja duševnega zdravja ni mogoče rešiti čez noč, a da se učinkovita mreža pomoči že vzpostavlja.

Sorodna novica Psihiatrinja Vesna Švab: "V 21. stoletju ni dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."

"Število psihologov in kliničnih psihologov v zdravstvenem sistemu se od sprejetja resolucije o Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 pomembno povečuje. Od leta 2019 do danes je bilo odobrenih 116 novih specializacij iz klinične psihologije, za leto 2024 je ministrstvo za zdravje razpisalo 51 specializacij za klinične psihologe. Pred resolucijo je bilo povprečno število odobrenih specializacij 10 na leto. Leta 2025 se bo število specialistov klinične psihologije v primerjavi s situacijo pred dvema desetletjema, ko je Zbornica kliničnih psihologov Slovenije prva začela opozarjati na pomanjkanje kliničnih psihologov, podvojilo, v nadaljnjih letih pa celo potrojilo," navajajo klinični psihologi. Tako bi imeli dovolj kadra v zdravstvu, če pa bi se z zakonom o psihosocialnem svetovanju uredilo tudi to področje zunaj zdravstva, bi pridobili še kakovostno pomoč ljudem v različnih duševnih stiskah, za katere ni nujna zdravstvena obravnava, dodajajo.

Klinični psihologi hkrati pozivajo ZZZS k izboljšanju vrednotenja psihoterapije. Vse zmogljivosti za psihoterapijo v zdravstvu po njihovih besedah namreč niso izkoriščene, ker številni izvajalci dajejo prednost drugim storitvam, da dosežejo merila, ki jih postavlja zavarovalnica.

Vodja nacionalnega programa duševnega zdravja Radivoje Pribaković Brinovec ob tem v intervjuju za MMC opozarja tudi na pomanjkanje psihiatrov za otroško in mladostniško psihiatrijo. "A pri njih se je zdravniška zbornica na večje potrebe že pred časom ustrezno odzvala z večjim razpisanim številom specializacij. Pričakujemo, da se bo v prihodnjih petih letih ob sedanjih skoraj 40 otroških psihiatrih izšolalo še dodatnih 40 specialistov. Ta celotna skupina je mlada, torej upokojevanja še ne bo. V Sloveniji bi jih potrebovali od 70 do 80, kar pomeni, da bomo do leta 2028 blizu tega cilja ali pa ga bomo celo presegli. Psihiatrov za odrasle je približno 250 in to število, nekje do 300, je ocenjeno kot ustrezno."

NIJZ podatkov o čakalnih dobah za psihoterapijo v javnem zdravstvu nima, zbira pa podatke o čakalnih dobah za prvi obisk pri psihiatru, otroškem psihiatru in kliničnem psihologu. Otroci in mladostniki za redni obisk pri psihiatru in kliničnem psihologu v povprečju čakajo več kot eno leto.

A zastavlja se vprašanje, ali bo naraščajoče potrebe po psihoterapevtskih storitvah res mogoče zadovoljiti zgolj z omenjenimi kadrovskimi okrepitvami.

V Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje so prepričani, da ne. Pravijo, da je kliničnih psihologov in psihiatrov premalo že za to, da bi opravili svoje osnovno delo, kaj šele, da bi se z njimi pokrivale velike potrebe po (dolgotrajnih) psihoterapevtskih obravnavah. Opozarjajo tudi, da si ni mogoče več zatiskati oči pred tem, da je psihoterapija zaradi vse večjega povpraševanja nov poklicni profil, za katerega se odloča vse več mladih, ki bi jim bilo treba omogočiti perspektive zaposlitve. "Razkorak med potrebami na eni strani in nezaposljivostjo teh strokovnjakov v javnem sektorju zaradi neurejene zakonodaje na drugi je preprosto prevelik," poudarjajo.

V zdravstvenih krogih so prepričani, da te potrebe umetno napihujejo prav zasebni izvajalci psihoterapije zunaj zdravstva in da vsaka življenjska stiska še ne potrebuje psihoterapevtske obravnave. "Psihoterapija ni čarobna paličica iz ameriških filmov in ni niti vedno potrebna niti vedno prava pot za reševanje težav. Potrebe po psihoterapiji so prenapihnjene, kar je posledica razraščanja ponudbe storitev, katerih izvajalci psihoterapijo razumejo na ta način, ker jim seveda to finančno ustreza," menijo v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije.