“Sem mama dvema neverjetnima otrokoma, ki sta v našo družino prišla vsak na svoj unikaten način. Sem tudi žena, prijateljica, socialna delavka, svetovalka, ta hip polno vključena v izobraževanje za psihoterapevtko, v prvi vrsti pa sem Estera,” se predstavi sogovornica podkasta Šala za starše. Estera Grivc Puh je Instagram skupnosti poznana z imenom Mamina zgodba. Najprej je na tej platformi anonimno objavljala zapise o svoji poti do starševstva, nato pa se razkrila. S svojo zgodbo poskuša pomagati tudi drugim, je ponosna mama posvojenega sina in deklice, ki jo je donosila in rodila po oploditvi z darovano spolno celico.

Neplodnost: z vsakim neuspehom upanje postaja krhkejše, a te žene hrepenenje

“Iščeš čudežne rešitve, morebitne krivce in najboljši recept za to, da bo k tebi končno prišlo eno malo bitje. Potem pa, če še to ne uspe, pridejo jeza, krivda, globoka negotovost, zavist, strah … In pod vsemi temi se po navadi skriva še tista najtežja: globoka, globoka žalost, ko ti kar ni jasno, kako ne uspe nekaj tako naravnega, nekaj, zaradi česar smo vsi tukaj,” o neplodnosti pripoveduje Estera G. Puh. Spominja se, da je bila do 24. leta prepričana, da bo imela otroke. Ko je spoznala bodočega moža, si je predstavljala, kako bodo srečna šestčlanska družina: “In ti štirje otroci bi bili biološko popolna mešanica naju obeh …”

Te sanje so se razblinile po enem letu poskusov z naravno oploditvijo ter hitri in jasni diagnozi: neplodnost. Možnosti za biološko ustvarjenega otroka ne bo. “Občutek je, kot da si padel na nekem čisto osnovnem, preprostem testu, ki ga vsi drugi speljejo vsaj s trojko. Oploditev z biomedicinsko pomočjo zato zagotovo predstavlja neko upanje, hkrati pa je spočeti otroka na ta način tudi precej fizično in psihično zahtevnejše. Tukaj tako upanje in strah ves čas hodita tako z roko v roki, noben postopek ne more zagotoviti srečnega konca. Vsak naslednji postopek se vedno začne na krilih neuspeha prejšnjega in upanje tako postaja krhkejše. Neopisljiva želja te žene naprej kljub strahu, razočaranju, kljub psihični in fizični bolečini.”

S partnerjem sta v Sloveniji pred posvojitvijo sina prestala sedem neuspešnih postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Poudarja, da so postopki različni in različno dolgotrajni, “a se začnejo s hormonsko stimulacijo jajčnikov, potem sledi odvzem jajčnih celic, pa oploditev v laboratoriju, nato prenos zarodka v maternico. Če je postopek neuspešen, je premor, da telo okreva …” Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so lahko za par oziroma žensko zelo naporni. Injekcije si sledijo po točno določenem protokolu, časovnica ne sprašuje, ali je ženska takrat v službi, na koncertu, na bencinskem servisu ali na dopustu. “Midva, sploh pa jaz, sva šla prek sebe. Kar nekako se zabriše občutek mej lastnega telesa. Greš prek bolečine, izčrpanosti, vsega, kar si mislil, da zmoreš. Telo ti po tihem govori, da ne more več, a je hrepenenje močnejše, zato vztrajaš. Vse, da bi prišel do cilja in cilj je imeti v rokah živega otroka.” Po sedmih postopkih v Sloveniji je Estera psihično in fizično začutila, da je dovolj. Vzporedno s postopki IVF-a sta se s partnerjem vpisala v register potencialnih posvojiteljev na Centru za socialno delo.

Preverjanje posvojiteljev je ključno, saj otrok ne potrebuje še ene izgube

Estera G. Puh je prvič uradno postala mama, ko je sin dopolnil eno leto. Na njegov prvi rojstni dan je na sodišču prevzela overjeno odločbo o posvojitvi, v kateri je pisalo, da sta z možem tudi uradno mama in oče sinu, ki sta ga spoznala, ko je bil star deset dni. “Številni že imajo ime, on ga še ni imel in sva mu ga dala prva. Sem pa mami od prvega dne, ko sem ga videla, v bistvu že od prej, ko še nisem vedela zanj, on pa je obstajal in sem nekako vedela, da prihaja,” pripoveduje. S partnerjem sta imela do posvojitve zmeraj odprt in pozitiven odnos, zato jima misel na to ni bila tuja, predstavljala je možnost, čeprav sta jo sprva doživljala kot nekaj, kar je nerealno, skoraj nemogoče. “Toliko parov v Sloveniji čaka na to priložnost, da bi lahko sprejeli otroka v svojo družino, da se mi je zdelo neverjetno, da bi bil kak otrok namenjen res nama …”

Tudi zato so postopki precej zapleteni in dolgotrajni, razlaga Estera G. Puh. Začnejo se s prošnjo na centru za socialno delo za vpis v register, nato sledijo številna preverjanja: zakaj želiš posvojiti otroka, kako živiš, ali si imel težave z zanositvijo, kakšen je partnerski odnos, finančno stanje, kako razmišljaš v vzgoji … Sledi serija izobraževanj in razgovorov, obiskov na domu in tako naprej. “Prav je, da je postopek tak. Za posvojenega otroka se je življenje začelo z izgubo, ob rojstvu je otrok izgubil biološko družino in prav je, da se preveri vse in še več,” pravi sogovornica. Poudarja tudi, da ne izbiramo otroka staršem, temveč starše za otroka. Morebitni posvojitelji tako ne vedo, ali bodo dobili novorojenčka, malčka ali nekaj let starega otroka. V postopkih pristojni vedno iščejo družino, ki bo torej najbolj ustrezala otroku. To selekcijo naredijo v matičnem centru otroka, ki na razgovor pokličejo morebitne posvojitelje. “Po navadi so trije pari, odločijo se za enega od teh. Preverjanje je tako zelo pomembno, saj otrok ne potrebuje še ene izgube, potrebuje starše, ki bodo zmogli.” Ko so izbrali njo in moža za posvojitelja, sta deseti dan po rojstvu še v porodnišnici spoznala sina. “Po novem imajo biološki starši na voljo osem tednov, da se premislijo, ali bi res radi dali otroka v posvojitev,” pravi Estera G. Puh. In vse do uradne odločitve morebitne posvojitelje spremlja strah, ali se bo to tudi zgodilo, dodaja sogovornica.

Oploditev z darovano spolno celico je v družbi še večji tabu kot oploditev z biomedicinsko pomočjo

Estera G. Puh pravi, da se kot družina začneš počutiti takrat, ko se pomiriš z izgubami, ki so te pripeljale do družine: “Torej, ko sprejmeš svojo pot, da je takšna, kot je, in je imela ovinke. Ko si samozavesten v tem nekem svojem jedru in se ne oklepaš več tistega, kaj bi moralo biti ali kaj bi lahko bilo. Ko samo stisneš in objameš to, kar je, in ko si dejansko ponosen na način, kako je tvoj otrok prišel k tebi. Takrat postaneš družina.” Pripoveduje, da sta s partnerjem zadela na loteriji, saj so ju za sinova posvojitelja izbrali med številnimi morebitnimi posvojitelji. Vedela pa sta, da si želita v družino povabiti še kakšnega otroka. Izbrala sta še eno, do takrat oddaljeno možnost: oploditev z darovano spolno celico. “Prvič na to preprosto nisem bila pripravljena, tega scenarija si nisem znala predstavljati. Strah me je bilo obsojanja okolice, čutila sem vpliv vere, v kateri sva odraščala … Težko je tudi razmišljati o nečem, kar ti ni bilo predstavljeno kot realna pot, zanositev z darovano spolno celico je nekaj, o čemer se še manj govori kot o neplodnosti,” razlaga Estera G. Puh. Odločila sta se za darovano spolno celico iz Češke, saj slovijo po svojih postopkih in strokovnosti. Ko se odločaš za darovalca ali darovalko, torej za semenčece ali jajčece, lahko ponekod dostopaš celo do darovalčevih fotografij iz otroštva, “a midva sva dobila najosnovnejše podatke, višino, barvo oči, težo, mislim da tudi krvno skupino. Velikokrat pride do tega, da nekdo išče nadomestek za svojega moža ali ženo, lastnosti, ki bi se lahko kombinirale z drugo spolno celico. A to je še ena izguba, ti biološko ne boš imel otroka partnerja, in to je treba predelati. Nama je bilo vseeno, ne bi potrebovala niti teh osnovnih podatkov.”

Estera G. Puh ne razkriva, katera spolna celica je bila darovana, bo pa o tem pozneje, ko bo čas, govorila s svojima otrokoma. Ko razmišlja o razlikah med otrokoma, pravi, da razlik z možem ne delata, če govorimo o tem, da bi imela katerega otroka manj ali bolj rada, temveč delata razlike v vzgojnih pristopih, saj sta si otroka osebnostno različna. “Različni pristopi ne pomenijo manj ali več ljubezni, ampak boljšo podporo pri tem, da se vsak razvija v svojem ritmu. Bom pa vedno kupila dva kinder jajčka, če kaj vem, je to, da lahko zaradi čokolade zanetita jedrsko krizo,” še o sinu in hčeri pove v smehu. Dodaja tudi, da je od nekdaj vedela, da bo vsako novo bitje v družino prineslo novo obliko izraza imeti rad.

Z otrokom se moramo pogovarjati o tem, kako je postal del družine, in slediti njegovi radovednosti

Estera G. Puh tudi v svojih zapisih na Instagram profilu Mamina zgodba govori o pomenu pogovora z otroki, kako so postali del družine. “Na podlagi vsega, kar danes vem, sem prepričana, da morajo otroci, ki so bili posvojeni ali pa spočeti z darovano spolno celico, vedeti, kako so prišli na svet, da z njimi o tem odkrito govorimo, ker to, da jim nihče ničesar ne skriva, krepi njihov občutek varnosti in zaupanja v družini. Tako lažje razvijejo pozitivno lastno identiteto, razumejo svojo zgodovino, svoj izvor in se sprejmejo takšne, kot so. Če namreč otrok pozneje izve, da je bil posvojen ali spočet z darovano spolno celico, lahko čuti izdajo, zmedenost, negotovost. Če pa raste s tem, je verjetnost za takšno stisko majhna. Zagovarjam, da z otrokom govorimo o tem že zelo zgodaj, ko je še dojenček, tudi če nas še ne razume. Najtežje je spregovoriti nam staršem, saj to niso besede, ki bi jih redno uporabljali. Spomnim se, ko sem sama skušala spregovoriti o tem, kako je sin prišel v družino, sem skupaj komaj spravila kakšen stavek. Nekatere mame mi pripovedujejo, kako poskušajo petkrat, desetkrat, pa vsakič planejo v jok, preden sploh kaj povedo. Večkrat ko sem sama o tem govorila, lažje in bolj tekoče je šlo, zgodba mi je postala udobna. Mi starši moramo o tem spregovoriti jasno in brez sramu.”

Poudarja, da morajo starši zgodbo ponavljati in jo prilagajati otrokovemu razumevanju ter odgovarjati na njegova vprašanja. “Najina otroka bosta zagotovo z leti dobila vse informacije, ki jih imava midva. Slediva pa njima, njunim vprašanjem in radovednosti že zdaj in jima bova tako sledila tudi v prihodnje,” pojasnjuje Estera G. Puh.

O neplodnosti še vedno govorimo šepetaje

Estera G. Puh, mama dveh otrok in socialna delavka, ki zagotavlja psihosocialno svetovanje in podporo ob težavah z zanositvijo, pri svojem delu opaža, da se kot družba še vedno bojimo neplodnosti. “Nekako je povezana z občutkom neuspeha in nepopolnosti, sramu, manjvrednosti in se o njej govori šepetaje. Bojimo se tudi razprav o igranju boga, o mejah medicine, o etiki, osebnih odločitvah, o uporabi biomedicinske pomoči, darovanih celic ipd. Tudi nadomestno materinstvo in posvojitev odpirata neka moralna, filozofska vprašanja, tako da marsikdo to raje potisne ob stran. Ljudje se pogosto tudi bojijo, da bi postavili napačno vprašanje, ki je lahko komu v veliko olajšanje. Ne pa da skuša z obraza razbrati, kaj bi mu rad kdo sporočil ali kaj ga zanima.” Je pa prvi nasvet, osnovno pravilo pri ljudeh, ki se spoprijemajo s težavami z zanositvijo, ta, da ne dajaj nasvetov, če te zanj ni nihče vprašal, dodaja sogovornica.

Estera Grivc Puh tudi zato odkrito govori o neplodnosti. “To vse so stavki ljudi, ki imajo težave z zanositvijo, in se mi zdi, da zelo grobo orišejo točno to, kako se dnevno počutijo. Želim, da vedo, da so oziroma smo v tistem trenutku bile ranjene in smo ravnale najboljše, kot smo lahko, najboljše, kot smo takrat znale.”