1. Dočakali smo Starship

Ameriški poslovnež Elon Musk je zelo zgodaj začel napovedovati izjemne, ogromne, strašansko silne rakete.

Začelo se je na prelomu tisočletja, ko se je okrepil z denarjem od prodaje PayPala in ga želel nekaj potrošiti za marsovsko vesoljsko misijo. Na Mars bi poslal nekaj v steklo zaprtih rastlin, misleč, da bodo podobe zelenja na sosednjem planetu razplamtele strast po raziskovanju vesolja. V ta namen je želel kupiti sovjetsko raketo Dneper in se pri tem opekel, navajajo njegove biografije. Nezadovoljen je bil tako s ceno kot odnosom.

Odločil se je, da bo zasnoval svoje rakete. Tako je leta 2002 spočel SpaceX in ga nemudoma oplemenitil z daljnosežno vizijo. Oznanjal je večkrat uporabne rakete, tako poceni, da bodo omogočale nič manj kot kolonizacijo drugih planetov. Kot enega poglavitnih ciljev SpaceX-a je postavil poselitev Marsa. Leta 2005 je orisal opremo, potrebno za ta podvig: supertežko nosilno raketo BFR, opremljeno z dvema motorjema merlin 2, podobnima starim motorjem F1 s Saturnov V, in zmogljivostjo sto ton v nizkozemeljsko tirnico. Poudariti je treba, da takrat ni imel še niti ene delujoče rakete. Strokovnjaki, še posebej pa konkurenca, so zmajevali z glavo ali pa glasno zasmehovali načrte.

A Musk se ni dal. Leta 2008 je v orbito spravil prvo povsem zasebno raketo na tekoče gorivo, Falcon 1. S tem je dobil pozornost Nase, nekaj njenega denarja in (tudi) na ta račun razvil dve zelo pomembni napravi: raketo Falcon 9 in vesoljsko ladjo Dragon, s katerima je leta 2012 kot prvi zasebnik oskrbel Mednarodno vesoljsko postajo.

Ob robu tega odmevnega dogodka je napovedal nov sistem, imenovan Mars Colonial Transporter. Sestavljen bi bil iz treh povezanih raketnih stopenj s skupno 27 motorji in bi zmogel kar 200 ton tovora v nizko zemeljsko tirnico. Povrhu bi bil v celoti večkrat uporaben z vrhnjo stopnjo vred. Konkurenca je bila znova nejeverna; poudariti je treba, da je takrat najzmogljivejša raketa sveta, Delta IV Heavy, zmogla "samo" 29 ton.

A pri SpaceX-u se niso dali, na vseh področjih so rinili naprej. Leta 2016 je prva stopnja Falcona 9 prvič uspešno pristala, Musk pa je osvežil marsovske načrte. Mars Colonial Transporter je preimenoval v Interplanetary Transport System (ITS) in ga tehnično dodobra spremenil. Napovedal je, da bodo ITS gnali novi motorji raptor na metan (v nasprotju z merlini, ki kurijo kerozin), narejen bo iz ogljikovih vlaken, 122 metrov visok in 12 metrov dolg, celoten večkrat uporaben, v nizko zemeljsko tirnico pa da bo lahko ponesel neverjetnih 300 ton tovora.

Takšno večkrat uporabno vesoljsko plovilo bo dovolj poceni in letelo tako pogosto, da bo lahko pomagalo postaviti in oskrbovati prvo človeško postojanko na Marsu, je navajal prvak SpaceX-a. Skeptiki so opozarjali na gomilo hudih tehničnih težav, ki bi jih bilo treba rešiti, vključno z dotakanjem ohlajenega goriva na nebu, in na izjemno drag razvoj.

Sorodna novica Zgodovinski dosežek: raketa SpaceX vzletela in pristala

A SpaceX se ni dal in je rinil naprej. Že istega leta je preizkusil prvo različico motorja raptor, prihodnje leto pa dokazal, da je rakete mogoče uporabiti večkrat. Prva stopnja Falcona 9 je namreč opravila svoj drugi polet v vesolje. Dobri obeti, da bo koncept izvedljiv tudi pri večji raketni sestri.

Projekt SpaceX-ove supertežkonosilne rakete je od leta 2017 šel skozi pospešen razvoj in številne iteracije. Leta 2017 se je preimenoval v BFR (Big Fucking Rocket oziroma Big Falcon Rocket), nekoliko se je zmanjšal, dobil pa je že prve načrtovane misije, denimo tisto, na kateri namerava japonski milijarder Jusaku Maezava obkrožiti Luno. Leta 2018 pa je dobil ime, po katerem ga poznamo danes: Starship.

Musk je tedaj sprejel nekaj drznih inženirskih odločitev. Med najodmevnejšimi je menjava materiala, iz katerega je zgrajena osnovna struktura Starshipa. Zelo lahka ogljikova vlakna je zamenjal za težko nerjaveče jeklo. Precej protiintuitivna rešitev. Izdelovalci raket in vesoljskih plovil namreč oklestijo vsak kilogram, ki ga še lahko, SpaceX pa je storil nasprotno. A Musk je bil zadovoljen z nižjo ceno in boljšimi strukturnimi lastnostmi tako pri nizkih temperaturah (zaradi hladnega goriva) kot visokih (zaradi obremenitev pri vrnitvi v ozračje po vesoljski misiji).

Sorodna novica Helikopter za Mars, skok Starhopperja in ruski robot v vesolju

Tedaj smo že uzrli prve prototipe, na videz dokaj neugledne jeklene valje, primerljive s silosi za razsut tovor, ki so delali manjše skoke in praviloma klavrno končali. Nič kaj obetavni prizori za sistem, ki naj bi nekoč vseboval desetine ljudi. A SpaceX je rinil naprej in naposled dokončal Starshipe, ki so dejansko spominjali na vesoljske ladje. Trenutek zmagoslavja je nastopil junija 2021, ko je Starship SN15 poletel do 10 kilometrov in po pristanku ni eksplodiral.

Manjkal je "samo" še en del. Prva stopnja, raketa Super Heavy. Za to pa si je SpaceX vzel leto dni časa.

Sorodna novica Mogočni Starship poletel in se razletel na višini 30 kilometrov

Aprila letos smo na izstrelišču Boca Chica na obali Teksasa prvič uzrli ogromno jekleno strukturo, višjo od stotih metrov, opremljeno s kar 33 motorji raptor, zmožnimi 7500 ton potiska, in pripravljeno na polet. To je bil Super Heavy, največja, najsilnejša raketna stopnja v zgodovini. Nanjo je bil poveznjen Starship, vesoljska ladja s šestimi motorji raptor. Izstrelitev, ki je potekala 20. aprila, je spremljal ves svet. In bila je tako spektakularna, kot je Musk napovedal. Starship se je povzpel do 30 kilometrov višine in nato izginil v ogromni eksploziji, kakršnih smo vajeni iz filmov. Zaposleni na SpaceX-u so kljub temu proslavljali, češ, veliko smo se naučili. Lekcij vsekakor ni manjkalo: med poletom so drug za drugim ugašali motorji, v vznožju je izbruhnil požar, stopnji se nista ločili, sistem za samouničenje ni deloval, kot mi moral, pod izstreliščem pa je zazeval krater, ki so ga izkopali motorji Super Heavyja. SpaceX je urno ukrepal: izstrelišče je opremil s sistemom za dovajanje vode, ki mu ljubkovalne rečejo kar bide, uvedel novo različico motorjev raptor, pripravil nov sistem za samouničenje, med motorje namestil protipožarne pregrade ...

Sorodna novica Super Heavy in Starship sta se razletela visoko na nebu

In tako je izstrelitveni sistem Starship drugič poletel 18. novembra letos. Izstrelišče je ostalo celo, bide se je izkazal, motorji niso nenačrtovano ugašali. A mogočna jekleneža sta vseeno končala v tisočih koscih. Super Heavyja naj bi uničilo pljuskanje goriva med ločitvijo, Starship pa je skoraj dosegel orbitalno hitrost, preden se je iz neznanega razloga razletel.

Preteklo leto je torej bilo za Starship grenko-kislo. Orbite v nasprotju z napovedmi ni dosegel. Vsem naporom navkljub je sistem še vedno nezanesljiv, razvoj pa drag. SpaceX naj bi do zdaj za Starship potrošil več kot 10 milijard dolarjev. Vprašanje je, koliko "testnih" poletov si SpaceX lahko finančno še privošči. Musk je pred kratkim celo potožil, da lahko gre družba v stečaj, če bo razvoj Starshipa prepočasen. A obenem je jasno, da je Starship iz poleta v polet boljši in da bo ob višji kadenci tudi napredek hitrejši.

Nihče ne ve, kakšen bo končni izid. Vemo pa, kakšen je potencial. Starship bo po trditvah podjetja zmožen ponesti kar 250 ton v nizkozemeljsko orbito za prgišče milijonov dolarjev in več kot 100 ton globoko v Osončje. To je neverjetno ogromno, smešno poceni in daleč presega uvodno Muskovo vizijo supertežke nosilne rakete, ki sega v daljno leto 2005.

Morda spremljamo dejanski začetek procesov, ki bodo kulminirali s kolonizacijo Marsa in spremembo človeštva v večplanetarno vrsto. Morda pa smo priča začetku konca SpaceX-a.

2. Kitajska razume izziv SpaceX-a

Za Kitajsko je izjemno uspešno leto, v katerem je dokazala, da razume izziv Starshipa.

Kitajska že od leta 2016 načrtuje svojo supertežko nosilno raketo Dolgi pohod-9, neke vrste kitajski Saturn V z zmogljivostjo kar 150 ton v nizkozemeljsko tirnico. A azijska velesila pozorno spremlja, kaj se dogaja na drugi strani Tihega oceana, in se temu dejavno prilagaja. Letos je razgrnila krepko spremenjene načrte. Poenostavljeno: Dolgi pohod-9 je spremenila v Starship. Prva stopnja bo večkrat uporabna, gnalo jo bo 30 metanskih (in ne kerozinskih) motorjev, sčasoma želijo razviti tudi večkrat uporabno drugo stopnjo. Raketa bo visoka 114 metrov, ponašala se bo s 6100 tonami potiska. Zmogljivost: 150 ton v nizkozemeljsko tirnico. Prvi polet je predviden za leto 2033. Ta letnica pa skrbi kitajsko politiko, ki želi na področju raziskovanja vesolja ujeti Američane. Zato je bilo letos razgrnjeno tudi novo oblikovanje načrtovane rakete Dolgi pohod-10. Po zgledu Falcon Heavyja bodo združili tri stopnje že letečega Dolgega pohoda-5 s prvim poletom leta 2026. S to raketo namerava Kitajska poslati prvega tajkonavta na tla Lune še v tem desetletju: torej do leta 2029. S tem se nova vesoljska tekma z ZDA segreva. Kitajska dobiva tudi vse več podpornikov za svoj projekt mednarodne postojanke na Luni, letos se jih je nabralo devet, vključujoč Rusijo.

Vse več je tudi zanimanja za sodelovanje pri njeni vesoljski postaji v nizki Zemljini tirnici, poimenovani Tjangong (Tiangong). Ta je bila dokončana konec lanskega leta, letos pa je začela obratovati s polno paro; na njej so stalno prisotni tajkonavti. Prej ali slej bodo sledili vesoljeplovci drugih držav. Ker se je temu Evropa letos odrekla (poglavje 2), Kitajska najbrž cilja na države t. i. tretjega sveta.

Še nekaj statistike: Kitajska je letos izstrelila kar 66 orbitalnih raket (še ena izstrelitev je predvidena za 30. december). Zaostaja samo za ZDA oziroma za SpaceX-om, ki je poseben primer in jih bo naštel skoraj sto. 46 izstrelitev izhaja iz raketne družine Dolgi pohod, ki je letos zaznamovala jubilejno petstoto. Raketa Dolgi pohod-2D je poletela 12-krat in je tako druga najpogosteje izstreljena raketa letos (za Falconom 9). Hitro se razvija tudi zasebni izstrelitveni sektor. Landspace je izstrelil prvo orbitalno raketo na metan v zgodovini Džučue-2 (poglavje 3) in razvija večkrat uporabni Džučue-3, Ceres-1 (Galactic Energy) je naštel šest uspešnih misij; i-Spaeceova Hyperbola-1 se je po seriji polomij vrnila, medtem ko podjetje razvija svoje različice Falcona 9 in Falcon Heavyja ...

Če gledamo število izstrelitev in dejanske vložke v večkratno uporabnost raket, so ZDA na prvem mestu, Kitajska na drugem, vsi preostali pa precej zaostajajo.

3. Presenetljiv vzpon Indije

Sorodna novica Propad ruske misije na Luno in zmagoslavje Indijcev

Indija je bila zadnjih 20 let pretežno v senci svoje azijske tekmice Kitajske, letos pa je nekoliko bolj zablestela. Avgusta je njen Čandrajan-3 (Chandrayaan-3) pristal na Luni. Indija je tako postala četrta država sveta s tem dosežkom in druga v tem tisočletju. Pristajalnik Vikram in vozilce Pragjan sta sicer bila kratkoživa, delovala sta zgolj en lunarni dan, hlad noči pa ju je ugonobil. A zdi se, kakor da so se zatem zares zbudili – Indijci. Ne samo, da so dogodek bučno proslavili, indijsko vodstvo je kmalu zatem objavilo osvežen program raziskovanja vesolja, ki se lahko meri z ruskim ali evropskim. Indija je napovedala nič manj kot svojega astronavta na Mesecu, gradnjo tamkajšnje lunarne baze, postavitev vesoljske postaje Bharatija Antarikša (Bharatiya Antariksha), izstrelitev Venerinega orbiterja in še marsovski pristajalnik povrhu. Razvila bo težkonosilno, večkrat uporabno raketo NGLV (ki je, presenečenje, na prvih simbolnih upodobitvah podobna nekemu devetemu sokolu), njena vesoljska ladja Gaganjan pa naj bi prvič poletela že prihodnje leto. Indija je eden izmed tistih "prostih strelcev" v mednarodni vesoljski skupnosti, ki ima veliko težo in si ga posledično preostale sile želijo zraven. Se bo bolj povezala z Rusijo ali z ZDA in Evropo? Tudi od tega bo morebiti odvisen izid nove vesoljske tekme.

4. (Kreativni) kaos v evropski izstrelitveni industriji

Sorodna novica Bezos prisiljen naročiti Muskove rakete, italijanska postojanka na Luni, napredek Ariane 6

Slabo načrtovanje, upokojevanje strokovnjakov, zaverovanost v lastno premoč ... Kombinacija naštetih dejavnikov je pripeljala do krize evropske izstrelitvene industrije, ki se je najbolj pokazala ravno letos. Upokojila se je slavna, stara evropska raketa Ariane 5, njena naslednica Ariane 6 pa še ne leti. Dragoceni evropski sateliti, tudi tisti, povezani z varnostjo in suverenostjo, se selijo na tuje rakete.

Po strokovnih portalih je brati, da Ariane 6 zamuja zaradi dveh dejavnikov: nepotrebne odločitve za preoblikovanje druge stopnje še pred prvim poletom in zato, ker se je veliko ključnega inženirskega kadra upokojilo. Evropa je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja redno razvijala nove rakete, potem pa je zaspala na petici, vmes je minilo 20 let, izkušeni kadri odhajajo, mlajši pa se niso pilili na velikih projektih. Dodajmo še dejstva, da je bila Ariane 6 načrtovana kot odgovor na Falcon 9, ko ta sploh še ni pristajal, da bo že ob splavitvi precej dražja od njega in da smo vmes že soočeni s Starshipom, tako dobimo zatečeno stanje, s katerim ni zadovoljen nihče. Zato smo priča prvim znakom razkroja enotne evropske izstrelitvene industrije. Ob inerciji ArianeGroup, ki skrbi za Ariane in Vege, so posamezne večje evropske države začele razvijati svoje rakete, pri čemer prednjačijo Francozi, Nemci in Italijani. Ti pa so že zaprosili, da se rakete Vega izločijo iz nabora ArianeGroup, da jih bodo lahko razvijali in tržili sami. Seveda, ko bodo znova aktivno letele: nova Vega-C je prizemljena zaradi zadnje nesreče (poglavje 4), stara Vega pa se bo kmalu poslovila, ni še jasno, kdaj, ker je italijanski proizvajalec Avio po neumnosti zdrobil rezervoarje za poslednji polet (poglavje 4), proizvodnje linije pa ni več.

Se pa vsaj spreminja mentaliteta vodstva Ese. Po daljšem posmehovanju SpaceX-u, večkratni uporabi in zasebni pobudi je na vrhu agencije človek, ki je položaj poimenoval s primerno besedo: kriza. Josef Aschbacher že dalj časa opozarja, da Evropa zaostaja in da bi morala po zgledu Nase spodbujati manjše zasebnike, da razvijejo konkurenčne izdelke in jih potem najemati, ne kupovati. Prav pred kratkim smo dobili tovrstni razpis, ki naj bi prinesel zasebno evropsko tovorno ladjo. Morda bo iz tega kaosa in pretresa vzniknilo seme, ki bo Evropo vrnilo med vodilne (poglavje 11).

Raziskovanje vesolja pa seveda niso samo rakete, temveč tudi sonde in vesoljski teleskopi, kjer Evropa ostaja vrhunska. Več o tem v naslednjih poglavjih.

5. Kaj skrivajo Jupitrove ledene lune

Na predzadnji, aprilski izstrelitvi rakete Ariane 5 je v vesolje odletela nova Esina sonda JUICE (poglavje 2). Raziskovala bo Jupitrove ledene lune, kjer bi lahko vladale za življenje primerne razmere. Do Jupitra bo potovala osem let in pri tem opravila tri oblete Zemlje in en oblet Venere. Okoli Jupitra se bo utirila leta 2032 in opazovala lune Evropa, Kalisto in Ganimed. Okoli zadnjega bo začela krožiti leta 2034. Postala bo prva sonda v zgodovini, ki bo krožila okoli katere koli lune razen Meseca. Motrila jih bo z desetimi znanstvenimi instrumenti (več o njih tukaj). Preučevala bo magnetno polje, ozračje, površje in notranjo strukturo.

Vse tri naštete lune so prekrite z debelim ledenim oklepom, pod katerim je verjetno globok ocean tekoče slane tople vode. Zaradi stika s kamnitim dnom je najbrž bogat z minerali in drugimi koristnimi spojinami za morebiten razvoj življenja. Tega, ali tam kaj migota, ne bomo izvedeli, vse dokler se ne bo neka sonda dejansko prebila skozi ledeni oklep in poročala o zaznanem. Za zdaj smo omejeni na sklepanje na podlagi podatkov, pridobljenih z oddaljenimi zaznavali. A če bodo ugotovitve na primeru Ganimeda, Evrope ali Kalista ugodne, potem so implikacije široke. Lun z ledenim oklepom je samo v Osončju na pretek in sklepamo lahko, da jih po Galaksiji mrgoli. Torej, če je Ganimed ugoden za razvoj življenja, potem ga je po vesolju najbrž ogromno. Podrobneje o JUICE tukaj.

6. Iskanje temne snovi in temne energije

Sorodna novica Kaj prinašata slovo Ariane 5 in selitev evropskih tovorov na tuje rakete

Primer dragocenega tovora, ki je namesto na Ariane 6 odbrzel na Falconu 9, je tudi novi evropski vesoljski teleskop Evklid. Izstreljen je bil julija letos, mesec dni pozneje pa je dospel na Lagrangeevo točko 2 sistema Sonce-Zemlja, oddaljeno 1,5 milijona kilometrov. V vmesnem času so mu preizkusili in umerili znanstvene instrumente ter deloma odpravili nekaj odkritih težav (poglavje 10).

Evklid ima precej manjše glavno zrcalo od Hubbla (1,2 metra proti 2,4 metra). Posledično je manj natančen od slavnega predhodnika, je pa njegova prednost količina. Vsak dan bo premeril več neba, kot ga je Hubble v vsej svoji zgodovini (manj kot odstotek). Evklid bo galaksijam določil lokacijo, obliko in gibanje.

V ta namen je opremljen z dvema znanstvenima instrumentoma. Širokokotna kamera VIS s kar 600 milijoni pik bo opazovala v vidni svetlobi. Druga kamera NISP bo s 65 milijoni pik precej manj natančna, a služi drugim namenom. Galaksije bo motrila v svetlobi blizu infrardeče in jim tako s fotometrijo kot spektroskopijo določala rdeči premik, s tem pa oddaljenost. Tako bomo dobili grobo trirazsežno strukturo vidnega vesolja.

Sorodna novica Prve barvne fotografije Evklida, iskalca temne energije

To je lep dosežek že sam po sebi, a v tem primeru služi višjemu cilju – iskanju izmuzljive temne snovi in temne energije. Temne snovi ne vidimo neposredno, lahko pa zaznamo njen težnostni privlak na preostalo snov, pa tudi ukrivljanje okoliškega prostor-časa, kar vpliva na pot svetlobe. Temu se reče gravitacijsko lečenje. Bolj kot se prostor popači, več mase je prisotne. Znanstveniki so s Hubblom tako že naredili krajevne karte temne snovi, Evklid pa bo to najmanj šest let počel za dobro tretjino neba. S polno paro bo začel delovati predvidoma na začetku prihodnjega leta. Več o Evklidu tukaj.

Video: Posnetek izstrelitve

7. Dobili smo bogat vzorec asteroida

Nasina misija OSIRIS-REx je lep primer, kako dolgoprogaške so vesoljske misije. Po 20 letih truda in premerjenih šestih milijardah kilometrov je dostavila vzorec asteroida na Zemljo.

Sorodna novica Pristen vzorec asteroida na Zemlji, ameriški vesoljeplovski rekord in vrtinec na Marsu

Misijo so osnovali na prelomu tisočletja in jo leta 2003 predložili Nasi, a je izvisela. Sledilo je več prilagoditev in sprejetje v program New Frontiers leta 2011, gradnja in izstrelitev pa leta 2016. Sonda je do tarče, asteroida Bennu, prispela leta 2018 in ga še dodatna tri leta preučevala. Nazaj proti Zemlji se je odpravila leta 2021 in jo dosegla konec letošnjega decembra. Kapsulo z vzorcem je spustila pri oddaljenosti 102.000 kilometrov od Zemlje.

Med spustom precej strahu

Kapsula je nekaj ur pozneje dosegla ozračje pri hitrosti 44.500 kilometrov na uro oziroma 12,4 kilometra na sekundo. Sledilo je zaviranje s toplotnim ščitom, ki se je segrel do 2700 stopinj Celzija in preprečeval, da bi toplota prešla v notranjost ter vplivala na vzorec. Nekaj živčnosti in zmede je povzročil zaplet s padali. Namreč, vlečno padalo se ni odprlo na načrtovanih 32 kilometrih višine. Predstavnica Nase je tedaj navedla, da se ji je pred očmi že izrisal najhujši scenarij: treščenje ob tla. Na srečo se je na treh kilometrih odprlo glavno padalo in kapsula je varno dospela do tal. Poznejša analiza je pokazala, da so inženirji napačno povezali kable za sistem padal (podrobneje tukaj).

Kapsulo so ob ostrih protikontaminacijskih ukrepih dostavili v poseben laboratorij v Teksasu, postavljen prav v ta namen, in že izvedli preliminarno analizo. Izidi: ogljik predstavlja 4,6 odstotka mase vzorca, precej je tudi mineralov gline, v katere je vezana voda. Točen delež še ni znan, a na Nasi pravijo, da je asteroid Bennu bogat z vodo.

Vzorec je po prvih ocenah 250-gramski, kar je precej manj od načrtovanih dveh kilogramov, a tudi več od minimalnih 60 gramov, in precejšnje obilje s prgiščem gramov, ki sta jih zagotovili japonski asteroidni misiji Hajabusa 1 in 2.

Čemu ves ta napor za prgišče vesoljskega drobirja? Zato, da razumemo Osončje. Asteroidi so namreč neke vrste arheološki ostanki iz časa nastajanja Sončevega sestava, material, ki se mu ni uspelo zlepiti v kaj večjega in je tako ostal pretežno nedotaknjen. Bennu je za to še posebej pripraven, saj je asteroid tipa B, vrsta redkih, ogljikovih asteroidov, ki naj bi se skozi milijarde let le malo spreminjali.
Sonda OSIRIS-REx medtem – pod novim imenom OSIRIS-APEx – nadaljuje pot proti naslednjemu asteroidu, 99942 Apofis. Podrobnosti nove misije so na voljo tukaj.

Tako Bennu kot Apofis spadata med Zemlji potencialno nevarne asteroide. Obstaja namreč majhna možnost, da bosta nekoč v prihodnosti trčila v naš planet.

Video: Posnetek spusta

GIF-animacija: posnetek vzorčenja asteroida

8. Proti izjemnemu svetu iz kovine

Sorodna novica Edinstveni svet iz kovine bo dobil človeškega obiskovalca

Leta 2016 smo napovedali misijo Psyche (povezava desno). Letos se je naposled začela.

Sonda Psyche je bila izstreljena sredi oktobra na raketi Falcon Heavy (poglavje 7). Namenjena je k asteroidu 16 Psihe, ki je na pol poti med tirnicama Marsa in Jupitra oziroma na zunanjem delu asteroidnega pasu. Sonda si bo na poti pomagala z obletoma Zemlje in Marsa ter s štirimi ruskimi ionskimi motorji SPT-140. Utirjenje v orbito okoli asteroida je predvideno za leto 2029. Sledilo bo (najmanj) 26 mesecev znanstvenih opazovanj.

Video: Posnetek izstrelitve

16 Psiha je po dozdajšnjih spoznanjih 280-kilometrska kepa kovine, sestavljena pretežno iz železa in niklja. Morda je razkrito jedro nesojenega planeta, ali pa s kovino bogatejši planetezimal.

Tudi jedro Zemlje je večinoma iz železa (pa še nekaj drugih elementov). Tako bi 16 Psiha lahko bila sredica protoplaneta v velikosti Marsa, oropana plašča skozi številne trke z drugimi nebesnimi telesi pred milijardami let.

Če to drži, bo misija Psyche pomagala znanstvenikom razumeti, kako so planeti in planetoidi skozi zgodovino izvedli razločitev v plasti – vključno z jedrom, plaščem in skorjo, so napovedali pri Nasi. In če to ne drži, potem gre za resnično edinstveno telo zgodnjega Osončja, kakršnega do zdaj še nismo videli.

Sorodna novica Mačka iz oddaljenega vesolja, evropska vesoljska ladja in nov rekord SpaceX-a

Sonda Psyche bo opazovanja izvajala s štirimi znanstvenimi instrumenti. Magnetometer bo meril morebitne ostanke magnetnih polj, nevtronska in gamaspektrometra bosta analizirala kemično sestavo, dve kameri bosta preučevali topografijo površja, v mikrovalovih pa se bodo poskušali dokopati do notranje strukture. Opremljena je tudi s poskusno napravo za lasersko komunikacijo (DSOC), ki naj bi do stokrat pohitrila pošiljanje podatkov na Zemljo – in s katero je Nasa pred kratkim na Zemljo poslala video mačke, ki se podi po kavču (povezava desno).

Misija se je uradno začela leta 2017 v okviru Nasinega programa Discovery, stala pa naj bi 1,2 milijarde dolarjev. Naznanjena je bila skupaj s sondo Lucy, ki je bila izstreljena oktobra 2021 (poglavje 5) in bo prav tako preučevala asteroide: Jupitrove trojance. Lucy je na poti že opravila oblet asteroida Dinkidesh in pri njem odkrila lunico (poglavje 6).

X. Še nekaj drugih omembe vrednih novic iz leta 2023: