Vlada je posledice izrednih razmer poskušala ublažiti s sprejemanjem niza interventne zakonodaje, na podlagi katere so lahko podjetja uporabila finančno pomoč države. Ta naj bi preprečila množična odpuščanja delavcev, predvsem v tistih gospodarskih panogah, ki so bile zaradi epidemije najbolj na udaru. Leto dni pozneje vladajoči ne izpustijo priložnosti, da se ne pohvalijo o učinkovitosti dosedanjih ukrepov, še več, po besedah Mateja Lahovnika, vodje svetovalne skupine za pripravo ukrepov za omilitev posledic epidemije, bo Slovenija iz te krize odšla kot zmagovalka, saj se je znašla med tistimi državami evroobmočja, ki se jim je "brezposelnost v krizi najmanj povečala, BDP pa najmanj padel". Manj "zmagovalni" pa so najbrž podatki o visokem javnofinančnem primanjkljaju, ki ga je vlada ustvarila v zadnjem letu. Opozicija in sindikati so kritični tudi do načrtovanih davčnih odpustkov za državljane z najvišjimi dohodki, saj bodo znižali prihodke v pokojninski blagajni. Verodostojnih izračunov tega, kako bo ta finančni izpad nadomeščen, še vedno ni. O napovedanih spremembah in dozdajšnjih vladnih ukrepih so za MMC svoje poglede tokrat delili posamezni akterji iz sindikalnih vrst. Opozarjajo na to, da je vlada v zadnjem letu v prvi plan postavila predvsem lastnike kapitala, na delavce pa pozabila.
Prejemniki državne pomoči na koncu vendarle odpuščali
"Nesprejemljivo je, da je bila ta vladna politika v veliki meri naklonjena lastnikom kapitala in da so bili skoraj brez kakršnih koli omejitev deležni tudi nenormalnih državnih pomoči, ki dejansko gredo iz žepov delavcev. Sindikati smo, vsaj nekateri, zahtevali, da so pogoji za sprejem državne pomoči bolj konkretni, se pravi, da bi tiste gospodarske družbe, ki prejemajo državno pomoč, morale zagotoviti, da ne bodo odpuščale zaposlenih najmanj šest mesecev, a s predlogom nismo bili uspešni," s časovne distance ukrepe vlade ocenjuje generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije David Švarc. Meni, da bi morali z državno pomočjo ravnati skrajno skrbno, do nje pa bi morala biti upravičena predvsem tista podjetja, ki so jo tudi dejansko potrebovala.
Glavno merilo, ki si ga je vlada postavila, je bil odstotek upada prometa, pri čemer so zanemarili dejstvo, da so imela nekatera podjetja, ki so uporabila državno pomoč, v letih predtem velikanske dobičke, na račun katerih bi lahko krizo brez hujših posledic tudi preživela, na premalo konkretizirane kriterije opozori Švarc. To se je na koncu odražalo v tem, da so nekatera podjetja kljub rabi državne pomoči odpuščala zaposlene. Švarc omeni primer Aerodroma Ljubljana, ki ga je kriza zaradi ustavitve oz. zmanjšanja letalskega prometa hudo prizadela.
To isto podjetje, ki ga upravlja Fraport Slovenija, je namreč še leto prej ustvarilo 46 milijonov evrov prometa, od tega so za stroške dela odšteli približno 15 milijonov evrov, na koncu pa poslovno leto zaključili z 12 milijoni čistega dobička. V prvem valu so prejeli okoli milijon evrov državne pomoči za čakanje na delo. Ne glede na to so se pozneje odločili za "trdo" odpuščanje približno 20 odstotkov zaposlenih.
"Pozvali so nas, da bi skupaj oblikovali kriterije za odpuščanje, v kar nismo privolili. Pozvali smo jih, da zaradi preteklih odličnih let stisnejo in nekako zdržijo. Povedali smo jim, da četudi bodo v letih 2020 in 2021 dosegli neke relativno visoke minuse, bodo na koncu preživeli, ker bodo po preteku tega obdobja lahko znova začeli delati normalno naprej in s tem tudi pokazali neki odnos do ljudi. Na to niso bili pripravljeni, šli so v odpuščanja, po naših pritiskih pa so bile številke na koncu bistveno nižje od tistih, ki so jih nameravali odpustiti od samega začetka," razplet dogodkov v Aerodromu Ljubljana podčrta Švarc.
Nesprejmljivo je, da je bila ta vladna politika v veliki meri naklonjena lastnikom kapitala in da so bili skoraj brez kakršnih koli omejitev deležni tudi nenormalnih državnih pomoči, ki dejansko gredo iz žepov delavcev.
Kljub negotovim razmeram so nadaljevali tudi več deset milijonov evrov vreden projekt izgradnje novega potniškega terminala. Projekt se je resda začel že v predlanskem letu, a bi ga lahko začasno ustavili, meni Švarc. Pozivi, naj vendarle postavijo "ljudi pred beton", niso naleteli na plodna tla. "Sindikati izgradnji terminala nikakor ne nasprotujemo, razvoj podpiramo, a v nekih normalnih okoliščinah. Če pa si zaradi zmanjšanja prilivov postavljen pred dejstvo, da moraš odpuščati, takrat pa pričakujemo, da boš pokazal odnos, ki ga tako rad poudarjaš, in sicer, da so na prvem mestu ljudje."
Glede dejavnosti gasilstva pa je odnos politike, ki ima vpliv na to, da se nerešena delovnopravna vprašanja uredijo, katastrofalen, je kritičen sogovornik. "S prejšnjo vlado in ministrstvom za obrambo smo januarja 2018 sklenili stavkovni sporazum, na podlagi katerega bi se moral urediti dodatek za vodenje oz. položajni dodatek in pa normativni del kolektivne pogodbe za dejavnost poklicnega gasilstva. Z njimi so že potekali tudi postopki za ureditev vseh teh vprašanj, ko je nastopila nova vlada, so se zadeve zaradi epidemije ustavile in preprosto niso pokazali najmanjše volje in želje, da bi se te zadeve uredile." Po dveh mesecih od tega, ko so predstavniki sindikata in ministrstva sedeli za skupno mizo, se zadeve še vedno niso premaknile z mrtve točke. "Gre za totalno ignoranco in sprenevedanje s strani ministra in vlade. Po drugi strani pa stalno kažejo neko veliko odgovornost gasilstvu, kako bodo uredili vse," dodaja Švarc.
"Epidemija razgalila, koliko je delo v kritični infrastrukturi dejansko ovrednoteno"
V Sindikatu delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES) pa poudarjajo, da je epidemija covida-19 v prvo vrsto postavila ključno temo varstva in zdravja pri delu. V Premogovniku Velenje in družbi HTZ je delo potekalo naprej v enakem obsegu, razlaga predstavnik omenjenega sindikata Asmir Bećarević. "Izvajali smo dodatne ukrepe za preprečitve širjenja okužb. A kljub vsemu trudu delodajalca, da zagotovi primerne ukrepe, je treba poudariti, da je delo v premogovniku takšno, da se ga preprosto ne da organizirati na način, da bi se v celoti upoštevala vsa priporočila, zlasti glede medsebojne razdalje in higiene. Pri pisanju priporočil se ni upoštevalo, da obstajajo tudi drugačna dela, kjer nekatere stvari niso možne," težave, s katerimi so so se soočali rudarji, oriše sogovornik.
Še huje pa se mu zdi to, da se je, čeprav so 'knapi' del tako imenovane kritične infrastrukture, na njih pozabilo, ko bi morali biti za delo v tveganih pogojih epidemije tudi ustrezno nagrajeni. "Tako nismo bili deležni nobenih dodatkov, kot so si jih izplačevali drugje, zlasti če upoštevamo, da so se okužbe večinoma širile prav na delovnih mestih. Tako da je epidemija razgalila tudi, koliko je delo v kritični infrastrukturi dejansko ovrednoteno."
Razkorak med javnim in zasebnim sektorjem še večji
Po mnenju Damjana Volfa, generalnega sekretarja Obalne sindikalne organizacije KS 90, pa je epidemija poskrbela za še en zelo pomemben moment – ustvariti še večji razkorak med posameznimi poklicnimi skupinami oz. med javnim in zasebnim sektorjem. "S svojim sindikalnim delovanjem pokrivamo 15 različnih dejavnosti tako javnega kot zasebnega sektorja in lahko rečem, da gre trenutno za popolnoma druga svetova," poudari Volf. V javnem sektorju je namreč vlada zelo jasno podala merila za prejem dodatkov za delo v epidemiji (od 65 do 130 odstotkov za zdravstveni sektor), medtem ko je v realnem sektorju to v dobršni meri prepuščeno odločitvam delodajalcev. "Na prste ene roke lahko naštejem delodajalce, ki so bili pripravljeni delavce, ki so delali v času epidemije tudi za tuje lastnike, nadgraditi s kakršnim koli dodatkom, razen s kriznim dodatkom, ki je bil predpisan z interventno zakonodajo."
Že v prvem valu epidemije pa so sindikate javnega sektorja razburjale razlage o tem, kdo je upravičen do dodatka za delo v rizičnih razmerah na podlagi 39. člena kolektivne pogodbe za javni sektor. S strani komisije za razlago kolektivne pogodbe za javni sektor je bilo namreč določeno, da o upravičenosti dodatka odloča predstojnik zavoda oz. delodajalec, s čimer se predstavniki sindikati niso strinjali, saj so opozarjali, da ima s tem delodajalec povsem enostransko in arbitrarno pravico, da sam "s prstom pokaže na tistega, ki se njemu zdi izpostavljen tvegajem", brez objektivnih opredelitev kriterijev.
Da so bili pomisleki sindikatov več kot upravičeni, kažejo tudi nekateri primeri iz prakse. Zaposleni, ki so bili okužbam že tako najbolj izpostavljeni, so se morali povrh vsega še boriti za izplačilo omenjenih dodatkov. Matej Jemec, sekretar območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Gorenjske razlaga, da so se s pomočjo njihovega sindikata za pravičnejše dodatke borili tudi nekateri zaposleni v Domu starejših občanov Preddvor, kjer je zdaj že nekdanji direktor Matej Križanič v času prvega vala epidemije sebi in svojemu ožjemu kadru, ki je delo opravljal v pisarnah, izplačal 100-odstotni dodatek, negovalkam, ki so opravljale najbolj izpostavljena dela, pa zgolj 65-odstotni dodatek in še tega ne za polni delovni čas.
Kaj pa vloga sindikatov? "Morali bi se bolj aktivirati."
Na vprašanje, ali bi morali sindikati v letu epidemije odigrati bistveno aktivnejšo vlogo na področju zaščite delavskih pravic, David Švarc odgovori pritrdilno. "Absolutno bi se morali še bistveno bolj aktivirati, v bistvu bi morali biti sindikati kot taki tudi družbeno veliko aktivnejši ter se priključiti vsem tem raznoraznim dejavnostim, ki jih izvaja civilnodružbeni spekter. V končni fazi tudi pri vprašanju zakona o vodah in podobnem. Nekateri del tega tudi smo, bi pa pričakoval, da bi bila ta širina še bistveno večja."
Da bi morali k boju za ohranitev delavskih pravic v preteklem letu sindikati aktivneje pristopiti, meni tudi Matej Jemec. "Zgodilo se je to, na kar smo nekateri sindikalisti opozarjali, da se ni, ko so se sprejemali ti ukrepi, poskrbelo za ustrezne varovalke. Potem so lahko zaradi tega kljub prejemu državne pomoči odpuščali delavce. Predstavniki delodajalcev so v medijih jasno povedali, da zelo dobro sodelujejo z vlado, kot da bi se samo oni med sabo pogovarjali, kakšne ukrepe bodo omogočili, sindikatov pa pri tem niso upoštevali. Tak vtis je bil in takšni so tudi rezultati, tako da je jasno, zakaj je do tega prišlo."
Čeprav Jemec ocenjuje, da so vladni ukrepi zagotovo marsikateremu podjetju pomagali, da je lažje prebrodilo to krizo, denimo Alpina je po njegovem tipičen primer, pa je veliko podjetij to pomoč tudi izkoristilo za to, da so "prikrojili bilance, da so počrpali pomoč in prišli do lahkega zaslužka". Očiten dokaz tega so po njegovem mnenju podjetja, ki so počrpala pomoč, potem pa napovedala, da bodo obrate zaprla, odpustila ljudi in se preselila drugam. V zadnjem obdobju sta tako poleg slovenjgraškega Adienta zaprtje podružnic v Sloveniji napovedala še ormoški Safilo in trebanjski Trevis. Gre za tri tuje multinacionalke, ki so v obdobju koronakrize iz državne blagajne prejemale subvencijo. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je ameriški Adient v okviru interventne zakonodaje prejel 766.000 evrov, italijanski Safilo 650.000, francoski Trevis pa 252.000. "Ob tem se moramo zavedati dejstva, da smo se zaradi teh pomoči zadolžili za več milijard evrov, ki jo bomo na koncu vračali delavci oz. davkoplačevalci sami, nihče drug."
Volf o kalkulacijah delodajalcev: Dokler bodo imeli državno pomoč, toliko časa večjih odpuščanj ne bo
Damjan Volf ob analizi vladnih ukrepov za ublažitev posledic epidemije vleče tudi vzporednice z nekaterimi preteklimi dogodki v ne tako oddaljeni zgodovini, z obdobjem dokapitalizacije največjih tedaj še slovenskih bank. "Dogaja se zelo podobna zadeva, do zdaj smo zmetali že več kot tri milijarde evrov v, ne bi rekel ohranitve delovnih mest, ampak sistem, ki je vnaprej obsojen na propad. Popolnoma samoumevno je postalo, da gospodarstvo pričakuje, da država s finančnimi injekcijami davkoplačevalcev rešuje situacijo sistema, ki ne temelji na pravičnosti, dostojnem plačilu, ampak na izkoriščanju, ustvarjanju revežev in na tem, da je delo v veliki večini dojeto kot izključno sredstvo za plemenitenje kapitala." Kapital je v zadnjem letu po njegovem mnenju zelo dobro odigral vlogo žrtve. "Bi si upal trditi, da bi jih lahko nominirali za oskarja," slikovito oriše.
Če bi bila država uspešna pri ohranjanju kakovostnih delovnih mest, potem bi dejansko tudi tuji kapital prepričala, da bi ostal v Sloveniji, je prepričan Volf. Dodaja, da slovensko gospodarstvo že vse od osamosvojitve naprej nima nobene resnične vizije, kako ustvariti delovna mesta z dodano vrednostjo. "Žal smo v veliki večini izključno podizvajalci za zahodne bogate države in v veliki večini mamljivi za tujce, ki v nas vidijo poleg nizkega plačila za opravljeno delo tudi pridne, marljive delavske roke z ogromno znanja. Kar pa je sploh obsojanja vredno, pa je to, da je država oz. mi davkoplačevalci tudi z interventno zakonodajo zmetala ogromno denarja velikim korporacijam, ki že dolgo, tudi v času konjunkture, niso ustvarjale dodane vrednosti niti kakovostnih delovnih mest, to so bila delovna mesta na minimalni plači ali na meji minimalne plače," razmišlja Volf.
Zato bi morala država po njegovem mnenju zelo jasno potegniti črto, ali gre v kontekstu državne pomoči v delavsko lastništvo oz. lastništvo davkoplačevalcev ali pa bi prejem pomoči pogojevala z minimalnim spoštovanjem delavskih pravic, "ne pa da delodajalci tukaj zelo izrazito preračunavajo, da dokler bodo imeli državno pomoč, toliko časa večjih odpuščanj ne bo".
Pomanjkanje sistemske ureditve za nadomestilo
Državno pomoč v epidemiji pa so pogrešali tudi na Pošti Slovenije, opozarja Saša Gržinič iz Sindikata poštnih delavcev. "Imeli smo določene pošte, kjer je bila vsa ekipa bolna, naša služba pa ni mogla stati, hkrati nam niso priznali 100-odstotnega bolniškega dopusta, tako da smo si morali to sami izboriti v dogovoru z delodajalcem." Gržinič ob tem dodaja, da bi morala država poskrbeti za sistemsko ureditev tega področja.
Tudi glede kritične infrastrukture so delavci Pošte Slovenije ostali pozabljeni, še poudarja Gržinič in dodaja, da so se tudi tu delavci morali znajti sami. "Z delodajalcem smo reševali to, da nismo bili uvrščeni v kritično infrastrukturo, tako, da so se lahko delavci sklicevali višjo silo." Gržinič ob tem poudarja, da je država sicer pomagala delodajalcem, da niso šli v odpuščanje, a se ob tem boji, da državno sofinanciranje ne more biti dolgoročna rešitev.
"Epidemija je zaostrila pritiske na delavski razred in poslabšala pogoje dela"
Tako v maloprodaji kot v skrbstvenem sektorju (natančneje v domovih za ostarele) je epidemija zaostrila pritiske na delavski razred ter poslabšala pogoje dela. "Že pred tem je tako v zasebnem kot javnem sektorju organizacija dela, s ciljem znižanja stroškov, temeljila na minimalnem številu zaposlenih, visoki intenzivnosti dela, nizkih plačah in kršitvah obstoječih delavskih standardov. Precej časa so bili zaprti tudi vrtci, mnogi so zato morali ob delu več časa skrbeti za otroke, saj niso dobili dopusta, ker je bilo kadra preprosto premalo," poudarjajo raziskovalci.
V domovih za ostarele so opazili, da je že pred epidemijo primanjkovalo negovalcev, medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, v času epidemije pa se je to le še bolj izrazilo. "Zaradi bolniških odsotnosti so morali preostali zaposleni nositi toliko večje breme, kar je pospešilo izgorevanje, tako fizično kot psihično. Pritiski na zaposlene so bili torej večji, a njihov odziv je bil ponovno požrtvovalen, saj sicer ti družbeni podsistemi ne bi delovali. Opažamo, da se tako v zdravstvu kot v skrbi za starejše povečujejo trendi komercializacije in privatizacije, kar podreja pomembne družbene sisteme kapitalu in pridobivanju dobičkov, namesto krepitve kakovosti in dostopnosti storitve. To je še en vidik poslabševanje standarda delavstva, saj vsak delavec potrebuje zdravstvo ali pa on in njegovi sorodniki dodatno skrb in nego."
Ključno je, da delavstvo iz te krize vendarle pride močnejše, bolj povezano in organizirano, da spozna svojo moč. "Epidemija je pokazala, da ni več dovolj, če se sindikati zavzemajo le za boljše delovne pogoje in plače na delovnih mestih. Ekstremni pogoji, v kakršnih živimo, zahtevajo od sindikatov, da se zavzemajo tudi za širša, politična vprašanja, kot so kakovostne in dostopne socialne, zdravstvene in skrbstvene storitve za vse, ureditev statusa samozaposlenih, zmanjšanje prekarizacije, izboljšanje dostopnosti javnih stanovanj, dvig progresije davka na kapital, povečati vlaganja v javne sisteme," so kritični pri Cedri.
Dodajajo, da sindikati, ki ne bodo začeli delovati vključevalno, torej da bodo vse skupine delavcev demokratično angažirali v kolektivnih pogajanjih, ne bodo mogli zgraditi delavske moči za spremembe na bolje. Aktualen se jim zdi tudi razmislek, ali je kapitalizem res sistem, ki nam še omogoča dvig življenjskega standarda, ali povzroča vse večjo neenakost, izkoriščanje delavstva in okolja, kar je že zdaj nevzdržno.
Bećarević: Znova nas je kapital prehitel
S tem, da so v času epidemije v primerjavi s kapitalom krajši konec potegnili delavci, se strinja tudi Asmir Bećarević: "V epidemiji nas je kapital spet prehitel. Tudi delavci smo dali prednost kapitalu pred solidarnostjo."
V prvi fazi epidemije se je med ljudi poleg strahu pred tedaj neznano boleznijo naselil tudi strah pred tem, da se bodo zaradi epidemije izgubljale službe. Na koncu pa smo lahko videli, da so prav delavci potegnili krajšo tudi v vseh načrtih okrevanja po epidemiji, meni sogovornik. "Država je s subvencijami bistveno bolj pomagala kapitalu kot državljanom oziroma delavcem, kljub temu so se nekatera podjetja po prejetih subvencijah poslovila od Slovenije in odšla tja, kjer je cenejša delovna sila, tukajšnje delavce pa so pustili na cedilu. Skratka, kapitalu je uspelo izkoristiti strah in solidarnost delavcev z delodajalci ter se še oplemenititi."
Zato edino rešitev vidi v organizaciji delavcev. "Solidarno moramo stopiti skupaj, saj je ne nazadnje vsak sindikat močan ravno toliko, kolikor so aktivni njegovi člani. Epidemija je pokazala, da je naše delo potrebno, delavci pa ga moramo sami znati tudi ovrednotiti. Zato je ključna ne le enotnost znotraj kolektivov, ampak tudi enotnost med sindikati. Tu v lanskem letu nismo izkoristili priložnosti, zato se moramo skupaj potruditi, da ne zamudimo še ene priložnosti za zaščito delavskih pravic," poudari predstavnik SDRES-a.
V epidemiji nas je kapital spet prehitel. Tudi delavci smo dali prednost kapitalu pred solidarnostjo.
Pozivi k temu, da se odrečejo pravicam, priborjenim že v 19. stoletju
Kot kaže, pa težava ni samo opuščanje proizvodnje, temveč tudi očitna kalkulacija v smislu, kaj je za podjetja koristneje. Sindikalisti opozarjajo, da v praksi prihaja tudi do situacij, ko nekateri delodajalci, čeprav bi lahko začeli delo, s tem odlašajo, ker je za njih finančno ugodneje še naprej "vleči državno pomoč".
"Težave se pojavljajo tudi v povezavi s tem, da delodajalci v kontekstu zmanjšanja že pridobljenih delavskih pravic od delavcev pričakujejo, da se samoumevno v dobrobit delodajalcem oz. kapitalu odrečejo letnemu dopustu, ker so tako ali tako na čakanju na delo od doma, da se odrečejo osnovnim zakonskim pravicam, ki so bile priborjene že v 19. stoletju," je kritičen Volf.
Delo na daljavo – nadgradnja za zminimiziranje delavskih pravic in optimizacijo dobičkov
Sogovornik opozarja tudi na "gromozanske pritiske delodajalcev", da se čim bolj legalizira oz. omogoči delo na daljavo: "Prepričan sem, da je delo na daljavo tista nadgradnja, ki jo bo sistem izkoriščevalskega kapitalizma izkoristil za to, da dejansko zminimizira delavske pravice in optimizira svoje dobičke. Če potegnemo črto: ko delavec dela na daljavo, delodajalec nima nobenih skrbi glede zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja, prihrani na stroških, in kar je ključno, ima delavca, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju, na razpolago 24 ur na dan. Poleg tega delavec, tudi če je bolan, še vedno lahko delo opravlja na daljavo."
Omeni tudi primere delodajalcev, ki se jim je glede organizacije dela na daljavo uspelo pravočasno zorganizirali in zdaj sami priznavajo, da so s tem profitirali na račun povečanja učinkovitosti zaposlenih in nižjih stroškov dela. Čeprav delodajalci radi poudarjajo, da lahko zaposleni delajo le osem ur, se v praksi dogaja vse prej kot to.
"Če preseliš pisarno v svojo kuhinjo, spalnico, dnevno sobo ali otroško sobo in moraš poskrbeti še za to, da si ob tem mati, oče in še marsikaj drugega, potem je jasno, da boš razporedil svoje delo skozi celoten dan," posledice vzpostavitve dela na daljavo vidi Damjan Volf. Ob tem opozarja še na povečan razvoj psihosocialnih težav pri zaposlenih, s katerimi se že soočajo nekatere države, ki so z uporabo omenjenega modela opravljanja dela začele že pred epidemijo, denimo Francija.
Smo ljudje v času epidemije še intenzivnejšo fleksibilizacijo dela resnično sprejeli kot nekaj samoumevnega? "Ne bi rekel, da smo to sprejeli, menim, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni o zgrešenosti zahodne kapitalistične miselnosti, da cele dneve garaš in moraš biti delodajalcu na razpolagio ves čas. Mislim, da je že toliko kazalnikov, da ljudje vidijo, da to ni prava pot, da se postopoma vrača pomembnost tega, da imaš urejen urnik, čas za družino. Ne bi rekel, da smo se prepustili, je pa res, da se na tem področju bije trd boj, tukaj nas čaka še ogromno dela. Sindikati bi morali tukaj bolj ozaveščati, bolj pritiskati na prekarne oblike zaposlitve, da se ne tolerirajo," pa meni Matej Jemec. Ko razmišlja o prihodnosti, vidi upanje v močni vlogi civilne družbe, ki je "očitno zdržala pritiske te vlade, dobro se borijo, zdaj zbirajo tudi podpise za referendum o zakonu o vodi".
Če preseliš pisarno v svojo kuhinjo, spalnico, dnevno sobo ali otroško sobo in moraš poskrbeti še za to, da si ob tem mati, oče in še marsikaj drugega, potem je jasno, da boš razporedil svoje delo skozi celoten dan.
Predstavniki delavcev na stranskem tiru, gospodarstveniki pa na srečanjih na Brdu pri Kranju
Tako kot drugi sogovorniki tudi Volf v obdobju epidemije izrazito pogreša okrepljen socialni dialog. Tega vladajoči več kot očitno ignorirajo "v kontekstu podpiranja sistema, ki temelji na izkoriščanju, pohlepu in nedostojnem delu". Če so predstavnike delavcev na začetku priprav interventne zakonodaje še pozivali k podajanju predlogov, trenutno nimajo nobenih možnosti kakršnih koli odkritih pripomb. "Delujemo po principu lastnih želja, ki jih samoumevno pošiljamo vladi, medtem ko gospodarstvenike vabijo na srečanja na Brdo pri Kranju itd."
Tudi na začetku leta je država znova prisluhnila gospodarstvenikom, ko se je odločila za subvencioniranje minimalne plače. Volf na podlagi opažanj s terena opozarja, da so zdaj delodajalci začeli še intenzivneje razmišljati o tem, da čim več delavcev ohranijo na minimalni plači, pri čemer ne kažejo nobenega interesa, da bi te nedostojne osnovne plače kakor koli zviševali.
"Še večjo legitimnost dobili delodajalci, ki ne izplačujejo dostojnih plač"
"Vlada je s tem interventnim zakonom dala legitimnost delodajalcem in podporo, da plačujejo delavce pod mejo dostojnega plačila, namesto da bi delodajalce, ki ne morejo plačati delavcev dostojno, javno in jasno obsodila. S 1. julijem pa jim bo še znižala prispevno stopnjo. Kdo bo plačal to razliko, se sprašujem. Že tako pravimo, da denarja v državni blagajni zmanjkuje, zdaj pa govorimo o socialni kapici, da se bomo odrekli določenemu delu dohodnine, da bodo bogatejši še bogatejši, in tudi vplačilom v pokojninsko blagajno. Tukaj bo kapital v kontekstu dostojnega igranja vloge žrtve zagotovo šel do konca, kajti vidi, da je pri tem uspešen," napoveduje sogovornik. Pogoje bi nujno morala določati država, v resnici pa jih kar gospodarstvo, ki ni želelo deliti dobičkov iz časa konjunkture. "Namesto da bi pristojne inšpekcijske službe zelo jasno naredile ločnico med tistimi, ki spoštujejo zakonodajo, in med tistimi, ki je ne, jih dejansko samo preventivno podučijo, kako ne kršiti delovnopravne zakonodaje. Delavski boj je v sistemu, v katerem živimo, torej več kot nujen," meni Volf.
Sindikati – neslišani partnerji
Tudi Gržinič pogreša močnejšo vlogo sindikatov in poudarja, da je ključna težava v tem, da "vsak rešuje svoje težave. Manjka pa reševanje na državni ravni." Ob tem poudarja, da so sindikati na Ekonomsko-socialnem svetu pogosto preslišani. "Pod to vlado pa so bili bolj ali manj samo neslišan partner," meni Gržinič in dodaja, da so sindikati konsenz dosegli na področju demografskega sklada, kjer so povzdignili glas proti predlagani rešitvi.
Do odnosa vladajočih do predstavnikov sindikatov pa je kritičen tudi sindikalist David Švarc. "Vlada z neko nenormalno hitrostjo sprejema vrsto zakonodaje, ki bo seveda vplivala tako na delavska vprašanja kot državljane in Slovenijo na splošno. Sindikate skušajo vključevati samo z neko pretvezo, da dejansko poteka neki socialni dialog, ampak lahko rečemo, da dialoga, predvsem v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, ni, da se po navadi s strani vlade le polovično predstavijo nameravane spremembe zakonodaje, kjer jih oni v kasnejših postopkih velikokrat spremenijo, predloge in zahteve sindikatov pa totalno zignorirajo."
Nekateri zakonodajni predlogi po njegovem mnenju že kažejo vso škodo, ki je bomo deležni prebivalci Slovenije – predlogi zakonov o demografskem skladu, o debirokratizaciji, kamor so umestili določbo o uvedbi socialne kapice, s čimer nameravajo "davčno razbremeniti najvišje plače, kar je za nas nesprejemljivo, saj se s tem siromaši tako pokojninska kot zdravstvena blagajna". Sogovornik "niti pod razno" ne pristaja na vladno argumentacijo o razbremenitvi razvojnega kadra.
"V tem segmentu plač ni nobenih inženirjev in razvojnikov, ampak gre preprosto za najvišje plače neke elite, ki naj bi po njihovem v pokojninsko in zdravstveno blagajno plačevala bistveno manj, v obe blagajni naj bi se na letni ravni vplačalo okoli 200 milijonov evrov manj denarja, kar posledično pomeni nižjo raven zdravstvenih storitev in predvsem velike pritiske na pokojnine oz. nižje in še slabše pokojnine." V primeru, da bodo ti zakoni z obstoječo vsebino v nadaljevanju dobili tudi podporo v državnem zboru, pa sindikati že napovedujejo referendumske aktivnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje