V berlinskem centru Judaicum so letos pripravili tudi razstavo o umetnosti v taborišču Auschwitz. Foto: EPA
V berlinskem centru Judaicum so letos pripravili tudi razstavo o umetnosti v taborišču Auschwitz. Foto: EPA
Spomenik žrtvam holokavsta
Spomenik žrtvam holokavsta je še eden v vrsti projektov, s katerimi se Nemci skušajo odkupiti za pretekle grehe. Foto: EPA
Boj proti nacizmu
Nemci na vsakem koraku opozarjajo, da je nacizem stvar preteklosti. Foto: EPA

Judovska skupnost, ki že leta opazuje propadanje največjega judovskega pokopališča v Evropi, predlaga uvrstitev spomenika na seznam Unescove kulturne dediščine. Direktor centra Judaicum v Berlinu Hermann Simon je pokopališče označil za "zrcalo judovske zgodovine v Nemčiji", zato bi si morali za njegovo ohranitev prizadevati vsi Nemci, saj so bili tudi njihovi predniki neločljivo povezani z nemško politiko zadnjih 100 let.

Vsi enako visoki, vsi enakopravni
Prve grobove na pokopališču so izgrebli pred 120 leti, danes pa se sredi gozdiča vzpenja nepregledna množica nagrobnikov. Vsi so visoki kot odrasel človek in kot taki simbol judovskega prepričanja, da so pred Bogom vsi ljudje enaki. Grobovi so tudi prav skromno okrašeni in skrbno razvrščeni v vzporedne vrste. Okrasje pogosto sledi estetskim idealom umetnosti romantike, posamezne elemente pa sta navdihnila tudi renesansa in barok.

Vse se vrne k denarju
Čeprav je berlinsko pokopališče največje judovsko pokopališče v Evropi, pa na njegove steze zaide le malo turistov. Nikoli ni postalo tako razvpita turistična točka, kot so pokopališča v Parizu ali na Dunaju. Morda tudi zato upravitelji vsako leto dobijo le 115.000 evrov za njegovo vzdrževanje, potrebovali bi jih vsaj 600.000, temeljita obnova pa bi zagotovo "odnesla" okoli 40 milijonov evrov. Judovska skupnost se zaveda, da uvrstitev na Unescov seznam ne zagotavlja dodatnega denarja, vendar pa obvezuje nemško državo k prispevanju vsaj take vsote denarja, ki preprečuje poslabšanje sedanjega stanja.

Že skoraj preveč judovskih spomenikov?
Boj za uvrstitev na Unescov seznam bo težek; več možnosti ima modernistična stanovanjska soseska iz dvajsetih let. Soseska je eden najboljših primerkov značilne arhitekture modernizma. K njegovemu oblikovnemu razvoju so močno prispevali ravno nemški arhitekti, zato naj bi imela zagotovljeno prednost pred judovskim pokopališčem. Nova posvetitev judovski zgodovini in kulturi bi lahko povzročila tudi namigovanja, da Nemčija kar preveč zagreto skrbi za ohranjanje spomina na judovsko kulturo. Nedavno je namreč v Berlinu zrasel arhitekturno zelo zanimiv judovski muzej arhitekta Daniela Libeskinda, letos pa je urbano krajino Berlina dopolnil še monumentalni spomenik v spomin judovskim žrtvam nacizma.

Simbolni konec 2. svetovne vojne
Nekateri Judje radi omenijo, da je pokopališče treba ohraniti tudi zato, ker božja volja zahteva njegovo varovanje. Dokaz za božansko patronstvo pokopališča naj bi bilo skoraj čudežno preživetje pokopališča med drugo svetovno vojno. Skoraj neverjetno je, da se nacisti niso znesli nad grobovi. 11. maja 1945, le nekaj dni po koncu druge svetovne vojne, pa se je na pokopališču zgodil tudi simbolni konec vojne. Na pokopališču je namreč potekalo prvo javno judovsko bogoslužje v Nemčiji po letu 1933. Pokopališče bi zato lahko turistom, ki obiščejo prav vsak kotiček, ki jim ga turistični vodiči predstavijo kot zgodovinsko pomemben, predstavljali kot kraj, kjer se je zgodil eden ključnih mirovniških trenutkov 20. stoletja.