Kanadskega oceanografa Roberta Ballarda zelo skrbi naglo razpadanje ostankov Titanika, ki še vedno ležijo na morskem dnu pri Novi Fundlandiji: najnovejše študije so namreč pokazale, da bi mikrobi ladjo do nerazpoznavnosti lahko razžrli že v petih letih. Titanik je, kot pojasnjuje Ballard, kot jajčna lupina: globje greš, bolje je ohranjena. Skrbi ga le zunanje ogrodje, ki bi ga rad zaščitil s plastjo vodoodporne barve.

Turizem, a ne za vsako ceno
Končni cilj prenove bi bil, na ladjo namestiti kamere in nato turistom na trdnih tleh predvajati posnetke iz ”največje znamenitosti pod morsko gladino”. Ballard pa je po drugi strani velik nasprotnik turističnih izletov do Titanika s podmornico, kakršne si za približno trideset tisoč funtov na potnika turisti že lahko omislijo – take potnike (ki včasih kak “spominek” vzamejo tudi s seboj) je ozmerjal kar s plenilci grobov.

Če so ohranjanja vredni “kopenski” spomeniki, kakršna je na primer Westminsterska opatija, po znanstvenikovem mnenju ni razloga, da ne bi skušali ohraniti tudi tako pomembnega dela zgodovine, kot je slavna čezoceanka, ki je leta 1912 s seboj na morsko dno potegnila skoraj tisoč petsto ljudi.

Stoična obramba pred kritiki
Načrt je, kot je bilo moč pričakovati, v znanstveni stroke dvignil nemalo prahu. Morski arheolog jim Sinclair je idejo o restavraciji “množične grobnice” označil za sprto z zdravo pametjo in za povrh še za neizvedljivo. Ballard se ne pusti motiti in na nezaupnice kolegov odgovarja z dovtipom: Kako človek poje 200-kilsko torto? – Po en kos naenkrat, seveda.